1960-1970 Ivanje selo – Brananje njive

Na koncu njive je družino s parom volov, pri kratkem počitku pri brananju, posnel fotograf. Na drevju še ni listja, pa tudi po še toplih oblačilih sodeč je posnetek nastal zgodaj spomladi. Oseb na sliki nisem prepoznal, čeprav sem povpraševal okrog. Fotografija pa bi bila lahko posneta nekje ob cesti med Rakekom in Ivanjim selom, izpod severne strani Orleka, saj bi bil lahko v ozadju viden transformator, ki stoji na hribčku proti Ivanjemu selu. Lahko se tudi motim!?

Do sedemdesetih, tudi še osemdesetih let 20. stoletja so bili taki prizori še pogosti, čeprav so takrat marsikatero njivo kmetje že zorali s svojimi traktorji. V mladih letih sem tudi sam vsako leto pomagal pri oranju, rajši sem držal plug, kot pa gonil vole. Če so voli šli lepo z mirnim korakom in naravnost ni bilo težko s plugom lepo odrezati brazd, ki so morale biti lepo enakomerno zložene. Še najtežje mi je bilo na koncu njive pravi trenutek zvrniti plug in ga ponovno postaviti v novo brazdo, ko je gonjač vole obrnil in jih spravil nazaj v brazde. Ker so pri obračanju brazde na dan prišli tudi črvi, ogrci, ali kaj drugega živega so nas pri oranju spremljale pastiričke, in to veselo pobirale.

Oranje je bilo bolj naporno za živino, pa se je bilo treba občasno zaustaviti in malo odpočiti. Pomembno je bilo, da sta bila vola pri oranju uigrana. Če nista bila, je imel tisti, ki je držal plug težave, pa tudi njiva je bila grdo zorana, kar je bila sramota za orače. Zorano njivo je bilo treba še pobranati. Tu so že modernejše brane, kovinske, take smo imeli tudi doma. Imeli pa smo tudi še pravo leseno okovano brano v obliko polkroga, kjer so bili v lesu pritrjeni železni klini.

Vola sta vlekla dve brani, ki sta imeli zadaj štrik, s katerim so jih usmerjali, da je bila njiva lepo pobranana.

Furman je z gajžlo poganjal in miril vola, da sta lepo enakomerno vlekla, najprej plug, potem pa še brano.