Spominska fotografija iz leta 1890 prikazuje nekdanje romanje k Materi božji Svetogorski. Sveta Gora ima slavno preteklost. Sem so hodili romarji iz šestih škofij. Številne stojnice in ognjišča so pričali, da je bilo mnogo romarjev. V Zagrebškem katoliškem listu je bilo leta 1857 zapisano: Ko prideš na vrh, se naenkrat pred tabo odpre ravnica, obkrožena z gostimi, visokimi jelkami in takoj opaziš z ene in druge strani 24 ognjišč, pokritih s preprostimi strehami, kjer so krčmarji pripravljali hrano za pobožne romarje. Tržnica Svete Gore pa je bila obdana s številnimi lesenimi trgovinicami, kjer so trgovci in obrtniki prodajali izdelke kot v največjem mestu in tu si lahko kupil vse, kar ti je poželelo srce.
Sčasoma je v preteklosti svetišče na Sveti Gori izgubilo popularnost in ugled. Romarji so se vse bolj posvečali zabavi in plesu kot molitvi. Širilo se je mnenje oz. prišlo je v navado, da se pleše v čast Matere božje in da vsak ples pomeni oprostitev enega greha. Na tako stanje se je leta 1840 ostro odzval gerovski župnik Juraj Kvaternik in se zavzel, da ponovno obudi zanemarjeno pobožnost Svete Gore in izkorenini slabe navade in nepristojne zabave.
Iz otroških let mi spomin o praznovanju male maše – 8. septembra ponuja zelo malo. MALA MAŠA ZA SUKNO PRAŠA. To je prvo, kar se spomnim. Pričela se je šola, jutra so bila vedno hladnejša, vlekle so se megle in mama je nas otroke, venomer opominjala, naj se oblečemo, ker so kratki rokavi premalo. Je pa pri tem večkrat uporabila prej omenjeni rek, ki pa ga jaz nisem dobro razumela in sledila je vrsta vprašanj. Med drugim je tudi povedala, da gredo za malo mašo verniki na romanje na Sveto Goro. Takrat sta šli na romanje tudi mama in sosedova teta Ančka. Na pot sta šli okrog treh ponoči. Pot ju je vodila po stezah mimo Groharjev in Janežev na Parg do Tršča. Tu sta se pridružili romarjem iz Goračev, Kozjega Vrha, Prezida, Babnega Polja, Loške doline in Cerknice. Šli sta na nedeljo in do devete ure sta morali biti na Sveti Gori, ker je bila takrat maša v slovenskem jeziku. Vrnili sta se še isti dan pozno ponoči. Če sta nam otrokom kaj prinesli, ne vem več, kar pa sta povedali o njunem doživetju, je bilo vse v superlativih (lepa maša, ogromno ljudi, velik sejem, ljudje so plesali in se vrteli na vrtiljaku, čudovita cerkev …). Bili sta zelo utrujeni.
Prijateljica iz Loške doline je bila na Sveti Gori kot srednješolka. Povabila jo je bivša sošolka, ki je imela stare starše v okolici Tršča. Do Tršča sta se peljali z avtobusom, tam prespali, naslednji dan pa sta se s sorodniki pridružili romarjem in šli k želenemu cilju. Ker se je takrat največ pešačilo, so tudi romarji hodili po stezah in ubirali bližnjice, večkrat pa tudi zašli in prišli na cilj z veliko zamudo. Takrat ni bilo toliko športne obutve kot danes in dekleti sta pešačili v novih boljših čevljih z nizko peto. Makadam, kamenje in drevesne korenine so naredile svoje. Prijateljici je na poti domov odpadel podplat s čevljev. Kako sta prišli domov, se ne spominja.
Slavica Lipovac por. Čuk je otroška leta preživela pri materinih starših pri Škrlivcih. Sedaj živi v Loški dolini in s starejšimi sorodniki je tako obujala spomine na romanje vernikov iz teh krajev na Sveto Goro.
Ob nedeljskem kosilu smo s starejšimi sorodniki obujali spomine na Sveto Goro. Bila je najpogostejši romarski cilj za Gorski kotar, prebivalci Loške doline pa so romali največ na Brezje, vendar veliko tudi na Sveto Goro.
Običajno so se na skupno romanje podale ženske več vasi v Loški dolini. Pot se je začela še po temi, da so prišle do popoldanske maše. Vračale so se naslednji dan, prav tako peš.
“Bajtarji, kot so imenovali nas iz vasi “meščani” Prezida, smo hodili na Sveto Goro družinsko, stari starši, starši in otroci. Šli smo okrog dveh ponoči, peš, čez Majer in Parg, potem pa po gozdu. Tja smo prišli, če nismo vmes kaj zašli, do jutranje maše. Spominjam se razsvetljene cerkve in pesmi. “Premurci” so imeli navado priti že v četrtek. Tam so molili in peli, spali pa kar na prostem vse do zadnje maše v nedeljo. Nekateri so prišli na praznični predvečer do Požarnice in tam prespali na seniku, zjutraj pa so bili pri prvi maši. Mi smo se vračali kmalu po maši, saj je bilo treba peš priti še domov. Spominjam se tudi vrtiljaka, prodajalcev igrač in poletnih hrušk, slednje so prinesli iz pleščanske doline. Večina “bajtarjev” ni bila nikoli deležna ne igračk in ne vrtiljaka, morda so nam kdaj kupili hruške. So pa morali biti v nahrbtniku “puhanci” in pa steklenica čaja.
Kakšen otrok je moral ostati doma, ker ni imel primernih oblačil. Spominjam se tudi, da so nekateri hodili bosi in si čevlje obuli šele pred cerkvijo. Rekli so, da jih je škoda za hojo po šodru.
Svetogorska romanja so se začela po veliki noči na belo nedeljo. Čeprav so verniki romali na Goro ob vseh večjih praznikih, je bil višek slavljenja na malo mašo 8. septembra, in sicer v petek, soboto in nedeljo, ki so bili najbližje prazniku. Konec romanja k Materi božji Svetogorski je bilo na zahvalno nedeljo po dnevu mrtvih (vsi sveti). Že leta velja, da je glavno slavljenje v soboto dopoldne. Dopoldne prihajajo verniki iz Grobniščine, popoldne pa domači verniki iz Gerova in okolice. V nedeljo dopoldne prihajajo iz Gorskega kotarja, Primorja, Klane, otoka Krka in Omišlja ter sosedne Slovenije (Osilnica, Fara, Cerknica in Loška dolina). Slovenci imajo mašo v slovenskem jeziku ob 9. uri. Glavna maša ob zaključku slavljenja pa je ob enajsti uri.
Največ zaslug, ki so vezane na svetišče, imajo: Jakob Amštad (uredil stanovanje za duhovnike), Ivan Jurković (cesta od Smrečja do svetišča in fasada cerkve in stanovanja), Ivan Troha (pločevinasta streha na cerkvi in stanovanju).
Svetišče veliko pomeni prebivalcem v okolici in domačim ljudem, ki so razsuti po vsej Hrvaški in v tujini (Francija, Nemčija, ZDA, Kanada). Vsakdo, ki pride domov na obisk, obvezno obišče tudi Mater Svetogorsko. Ona jih razume, tolaži in pokaže pravo pot k miru in sreči. O povezanosti prebivalcev z Marijo pričajo besede, ki so ulite v zvon na zvoniku svetogorske cerkve: »Usred šume postavih si dom, za uzdarja šuma mi podari zvon.« (Sredi gozda si postavim dom, gozd mi v zahvalo podari zvon.)
Na sliki sta Marija Cimprič (na desni) in njena nečakinja Željka Zbašnik s hčerkico Nino. Marija rojena v Podsteni pod Sveto Goro (Hrvaška) se je poročila v Podpresko (Slovenija) s Stanislavom Cimpričem. Ko je slišala za posek drevja v okolici cerkve, jo je kot bivšo domačinko zanimalo, kakšen je sedaj pogled na cerkev in okolico. Z možem sta na izlet povabila tudi njeno nečakinjo in Stanislav ju je ujel v objektiv na stopnišču. Tega dne so bili na Gori sami, naslednji dan, na veliko mašo – Marijino vnebovzetje, pa se je najbrž trlo ljudi iz bližnje in daljne okolice.
Podobico je dobila vernica Alenka, ko je bila na romanju na Sveto Goro. Pod molitvijo piše, da odpustek velja za 300 dni. Velja pa pod pogojem, da gre vernik k spovedi, da prejme sveto obhajilo in zmoli molitev, ki je na zadnji strani podobice.
Vir.Slovarček:
- velika maša: Marijino vnebovzetje
- Premurci: Primorci
- puhanci: flancati
- šoder: drobno kamenje za nasipanje, gramoz
Viri:
- Slavko Malnar: Povijest Čabarskog kraja.
- ustni in pisni vir: Slavica Čuk
- ustni vir: Jožica Novak, Anica Kraševec, Marija Cimprič
Kraj: Gerovo
Datum: fotografija s tiskovine – 1890 ; 14. 8. 2007
Avtor fotografije: Stanislav Cimprič
Zbirka: Marija Cimprič (fotografija), Alenka Lipovac (podobica)
Skenirano: 22. 9. 2020
Oblika: tiskovina, fotografija