“Pergudilo se je pak vtem istim času, de je ena Sapuvid vunkaj šla, od Cesarja Augusta, de bi se vus svejt šacal, inu le tu šacovanje je blu tu nar pervu, inu se je godilu vtem času, kadar je Cyrenius Deželski flegar bil v Siriji … “
Sredi leta 1595 je Georg Gruppenbach v Tübingenu natisnil Trubarjevo Hišno postilo, poleg Dalmatinove biblije najlepšo slovensko protestantsko knjigo, z 860 stranmi in s 112 lesorezi ter s številnimi okrasnimi elementi. Primož Trubar je besedilo prelil v slovenski jezik prav pred koncem svojega življenja. Tri dni pred smrtjo 1586 je sodelavcem narekoval še zadnje strani tega obsežnega dela, za njegov izid pa zadolžil svoja sinova. Za izdajo je poskrbel mlajši sin Felicijan.
Natisniti knjigo v njegovem času ni bil hec. Do leta 1550, ko je Trubar izdal Abecednik in Katekizem, še ni bila natisnjena nobena slovenska knjiga. Tiskal je na Nemškem in še tam je v času interima težko našel tiskarja. Moral je poiskati tudi “založnika”, torej nekoga, ki bo plačal stroške tiskanja. In način, kako bo knjige spravil na Kranjsko (prepeljali so jih v sodih). Da bi lahko prevedel Katekizem, kasneje pa še bolj zahtevna besedila, je moral marsikdaj poiskati ali ustvariti tudi kakšno novo slovensko besedo, ki je do tedaj ni bilo.
Številne so bili tudi danes povsem nepredstavljive težave. Za nekatere slovenske glasove (č, š, ž …) ni bilo ustreznih tiskarskih črk, zato se je Trubar odločil za zapisovanje po nemškem zgledu (šumnike je npr. zapisoval kot kombinacijo sičnikov in črke h), vendar pri pisanju ni bil povsem dosleden. Katekizem ima dva ločena dela, v drugem je seznam tiskarskih napak, ki so nastale zato, ker “se ta jezik poprej ni nikoli … tiskal”, in ker sta pri tisku sodelovala “tiskar in neki krščanski pridigar, ki oba nista razumela niti besedice slovensko”, zapiše Trubar. Kakšne težave lahko nastanejo pri postavljanju ulitih črk, vsako posamezno, zrcalno v tiskarski okvir, če ne razumeš rokopisa in za ta jezik niti nimaš celotnega nabora črk?
Catechiſmus in istočasno izdani Abecedarium sta bila natisnjena v gotici, na prigovarjanje prijateljev pa je Trubar za naslednje izdaje uporabil t. im. humanistično pisavo (latinico). Sebastijan Krelj in Adam Bohorič sta pisavi dodala še pravila za pisanje v slovenskem jeziku, tako so naslednje knjige tiskali v pisavi bohoričici.
Protestantski pisci so v 50 letih napisali in izdali 60 knjig, kar je nedvomno velik dosežek. Izhajale so tudi v lepi opremi in razmeroma velikih nakladah, od 1500 do 2000 izvodov.
Kratka kronologija
zgodnjih zapisov in tiskov v slovenskem jeziku
Med 972 in 998 so nastali Brižinski spomeniki, najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku. Zapisani so v zvrsti latinice, imenovani karolinška minuskula.
1550 – Trubar izda prvi slovenski tiskani knjigi Abecednik in Katekizem, natisnjena sta v gotici. Druga izdaja je natisnjena leta 1555 s humanistično pisavo (latinica).
1567 – Sebastian Krelj izda prevedeno delo Postila slovenska. V uvodu je zagovarjal svojo pravopisno reformo: dosledno je rabil znake za sičnike in šumnike, označil je mehki lj in nj, ločil u in v, uvedel akcentne znake in dodal znak ch za ć. Kreljeve pravopisne reforme sta uveljavila Jurij Dalmatin in Adam Bohorič.
1575 – Janž Mandelc v Ljubljani odpre prvo slovensko tiskarno. Bil je prvi slovenski tiskar, ki je na slovenskih tleh tiskal publikacije v slovenskem jeziku.
1579 je na Fužinah ob Ljubljanici nastala prva domača delavnica papirja (“papirni mlin”), ki jo je postavil Janž Kisl.
1583 – Jurij Dalmatin je prvi v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo. Izšlo je v Wittenbergu na Saškem pod polnim naslovom Biblija, tu je vse svetu pismu stariga inu noviga testamenta, slovenski tolmačena skuzi Jurija Dalmatina.
1584 – Adam Bohorič je izdal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste (Arcticae horulae succisivae). Upošteva nasvete glede pisave v slovenskem jeziku, ki jih je zastavil Sebastijan Krelj. Pisava se od tu dalje imenuje bohoričica in ostaja v rabi do sredine 19. stoletja.
1595 – izide zadnje Trubarjevo delo Hišna postila.
1843 – so začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, ki so nekako v drugi polovici stoletja opustile bohoričico in uporabile gajico – pisavo, ki jo je po češkem vzoru razvil Ljudevit Gaj in je uporabljala (med drugim) “današnje” črke č, š in ž. Bleiweisove Novice so s tem pospešile splošni sprejem te pisave, ki jo uporabljamo še danes.
Brižinski spomeniki, fragment tretje strani:
– Eccȩ bi detd nas ne zegresil, te v ueki gemu be siti, starosti ne prigemlioki, nikoligese petsali ne imugi, ni slzna teleze imoki, nu ú vuȩki gemu be siti.
– Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti, starosti ne prejeti, nikoli skrbi imeti, ne solznega telesa, temveč na veke bi mu bilo živeti.
Na sliki vidimo primer pisave, ki je nastala v času frankovskega kralja Karla Velikega, zato jo imenujejo karolinška minuskula (minuskula – male črke).
V tej pisavi so pred letom 1000 nastali tudi zapisi v starem slovenskem jeziku, imenovani Brižinski spomeniki. Karantanija je bila od leta 788 vključena v frankovsko državo, zato ne čudi, da so bili zapisani v karolini. Ker je Karel Veliki naročal škofom, da je vernikom treba razlagati resnice in molitve v jeziku, ki ga razumejo, so besedila zapisana v (takratni) slovenščini in ne v latinščini, siceršnjem jeziku bogoslužja.
Še malo ugibanja. Kako to, da so bili odkriti v bavarskem mestu Freising? Kot vemo, so bili takrat naši prvi sosedje na severozahodu Bavarci, iz česar lahko sklepamo, da so bili Karantanci naseljeni vse do Solnograda (danes Salzburg, kar blizu Freisinga). Zapisi naj bi bili pastoralni priročnik škofa Abrahama, ki je v Freisingu škofoval med leti 957 in 993/994. Freising leži na bregu reke Isar (Jizera), zato bi se mu po naše lahko reklo tudi Breginj.
Celotno besedilo in prevod Brižinskih spomenikov najdete na spletu, lahko celo poslušate, kako je bilo besedilo slišati v takratni slovenščini.
Plošča na južni steni cerkve Marijinega rojstva.
Prvi slovenski knjigi sta bili natisnjeni v gotici, kar je razumljivo, saj smo Slovenci živeli znotraj nemškega cesarstva, kjer je bila ta pisava v rabi nekje od 1150 pa vse do 2. svetovne vojne. Razvila se je sicer iz karoline in sorodnih pisav, ki pa so bile preveč “potratne”, široke, z veliko beline, pisanje je bilo zamudno. Tudi pergament je bil dragocen, da ne govorimo o papirju, ki je bil v srednjem veku še redek in zelo drag. Črke so zato postajale vedno ožje in višje, stisnjene, širših robov in z manj beline. Gotica je prepoznavna po koničastih, lomljenih in oglatih znakih, ki so napisani tesno skupaj. Nevajeno oko zato težko loči črko od črke, posebej pri zapisih, ki jih je že načel čas.
V Cerknici imamo lep primerek gotike: na plošči, vzidani v vogal cerkve Marijinega rojstva na Taboru. Napis je v latinici in govori o tem, da so v letu 1472 Turki požgali cerkev. Vidimo tudi, da je bila gotika zelo primerna za vrezovanje črk v kamen.
V obdobju humanistike in renesanse so počasi opuščali gotiko (“gotsko” jim je pomenilo “barbarsko”, neomikano) in ponovno uvajali latinico. Osnova je bila spet karolina, ki so jo – misleč, da gre za pisavo še iz časa antike – poimenovali lettera antica, kasneje pa humanistična pisava, v kateri so svoja kasnejša dela tiskali tudi protestantski pisci.
Slovarček:
- sapuvid: zapoved, odlok
- šacati: oceniti, popisati
- deželski flegar: guverner, kdor ima najvišjo izvršilno oblast v kaki koloniji ali pokrajini
- postila: nekdaj verska knjiga z razlagami nedeljskih in prazničnih beril
- interim: augsburški interim je začasna ureditev razmerij med katoličani in protestanti, ki ga je 1548 objavil cesar Karel V. Določal je, kaj je enim in drugim dovoljeno oz. prepovedano.
- karolina: krajše ime za pisavo karolinška minuskula
- znotraj nemškega cesarstva: gre seveda za najširši pojem, formalno so bile to skozi čas različne državne tvorbe: Kraljevina Frankov, Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda …
- Catechiſmus: Catechiſmus In der Windiſchen Sprach – Anu kratku Poduuzhene ſkaterim vſaki zhlouik more vnebu pryti
- Abecedarium: Abecedarium – Ane Buquice, is tih ſe ty Mladi inu preproſti Slouenci mogo lahku vkratkim zhaſu brati nauuzhiti
Viri:
- 400 let Trubarjeve hišne postile. DZS Ljubljana, 1995.
- Slovenska biografija: Primož Trubar.
- Evropski mesec kulture: Naša beseda in zemljevidi slovenskega ozemlja. Katalog razstave NUK, 1997.
- Različna poglavja v Wikipediji.
Kraj: Tübingen, Cerknica
Datum: 1595, 2017
Avtor: neznan, slika plošče Bojan Štefančič
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 29. 10. 2020 in 6. 9. 2017
Oblika: faksimile, fotografija