Slika je iz albumov Ivanke Janežič in zdi se, da so na njej fantje iz Vrhnike ali Markovca, posnetek pa je morda narejen na desnem bregu Obrha – v ozadju se namreč vidi struga z vodo, nad njo pa strm breg, kakršen je v Markovcu od Renkočega mlina do Belega malna.
Ker o nedeljsko opravljenih fantih z lepimi klobuki, ne vemo čisto nič, razen da so čedni in videti korajžni, je morda tu prostor, da zapišem nekaj fantovskih, ki sicer izvirajo z Babnega Polja in so se zgodile kakih trideset do štirideset let pozneje, a imajo v sebi še vedno duha fantovskih časov, kakršnih že dolgo ni več, v času nastanka te slike pa je bil še kako živ. (Za drugega fanta z leve po primerjavi s sliko 1925 Markovec – Markovški fantje vseeno ugibam, da je mogoče Franc Mihelčič, Majdarjev, ostali pa …).
Bilo je okoli leta 1960, ko je Ivanova Marica dozorela v brhko in čedno dekle. Fantje so jo obletavali, pri njej doma pa so bili dovolj strogi, da so se jim hudo zamerili. Da bi se maščevali ali vsaj malo ponagajali, so babnopoljski fantje tistega časa neke noči po pravi fantovski tradiciji za take primere, skrivaj izvlekli Ivanov voz iz skednja in ga meni nič, tebi nič potegnili na Lahovo hruško tam blizu ter ga dobro privezali. Ali je debelo pogledal Ivanov oče, ko je zjutraj odprl hišna vrata, in zagledal svoj voz, ki je bingljal visoko na sosedovi hruški …!! O nadaljevanju lahko samo ugibamo.
Na drugem koncu vasi je bivala prav tako ali še bolj prelestna Vida. Še precej zeleni fantetje so neke nedelje kar v gruči prišli vasovat v hišo. Gospodar jih je nekaj časa pustil, o mraku pa jih je nepopustljivo odslovil: “Zdaj pa spat!!” Ugovora ni bilo.
Fantje pa jezni, fržmagalu se jem je nuotre ke u ret, da se tako grdo dela z njimi!… Zato so pa v temi potem šli in z debelim drogom zaslonili in zabili vhodna vrata Vidine hiše ter kljuko in drog trdno privezali z bodečo žico. Zjutraj Vidin oče nikakor ni mogel odpreti vrat … Ali je rohnel!! “Bon šu z betan, unen, merikansken… !!” Tako je bil hud, da je fante ovadil. Tudi eden od Ivanovih je bil med njimi.
Ko so morali čez čas na Rakek pred sodnika, je Ivanov oče, jezen ko sam bognasvaruj, vseeno zasikal sinu nasvet: “Rece, de smo v žuahte!“, ker je računal, da se bo z mladimi prestopniki ukvarjal njegov mrzli bratranec, pravnik na Rakeku. Pa ni pomagalo, oziroma je samo toliko, da od takrat – kolikor je znano – fantje na Babnem Polju niso zabili nobenih vrat več …
Pri Logarčkovih pa je zmanjkalo kisa. Ker je dober sosed več vreden ko vsa žlahta (in se je zato bolje zameriti očetu kot sosedu), so k Petraševim poslali Lenčko, naj si gre sposodit malo jesiha. Pride Lenčka obotavljivo v vrata: “Son pršua…” “Ka-pa-je?!” so rekli Petraševi. Lenčka je dobila korajžo in hotela še posebno vljudno in po nobel povedati, pa pravi: “Imašte kaj kísika??”…
Slovarček:
- fržmagat se nuotre ke u ret: globoko užaljen biti
- “Bon šu z betan, unen, merikansken… !!”: “Bom šel s kladivom /macolo, onim, amerikanskim…!!”
- “Rece, de smo v žuahte!”: “Reci, da smo v sorodu!”
- “Son pršua…“: Sem prišla…”
- “Ka-pa-je?”: “Kaj pa je?”
- “Imašte kaj kísika?”: “Imate kaj kísika? “
Viri:
- Slavko Ožbolt, Markovec, januar 2021, ustno
Kraj: verjetno nekje okoli Markovca
Datum: ni znan, domnevno okoli leta 1925
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 18. 6. 2020
Oblika: fotografija