Železniška postaja Ljubljana – glavni kolodvor. Med dvema gomulkama je videti vagon vlaka, ki smo mu rekli kupejc. In če me oči ne varajo, je v levem kotu nad snažilko, videti litorino.
Nekdaj smo se v Ljubljano v službo vozili z gomulko. Je bilo fajn. Povsod je gorela luč, zakajeno je bilo do tal, atovi sodelavci, ki so me poznali, pa so mi hranili sedež. Sami so potovali do Rakeka ali najdlje do Logatca. Kasneje pa je zjutraj vozil kupejc. To je vlak, ki ima mašino (lokomotivo) in vagone, ki so razdeljeni na kupeje. Vsako jutro sem se sprehajala po vlaku, kot da sem sprevodnik in iskala prazen kupe. V vsakem je bil po en potnik, zafirnkan in speč v temi. Niso pustili luči prižigat. Zato sem iskala praznega, da sem si lahko prižgala luč in brala. Kmalu pa sem opazila, da v enem kupeju vedno gori luč. V njem se je vozil gospod iz Prestranka, ki je tudi bral. Bila sva že dva. Še malo kasneje se je pridružil dr. Šušteršič, prav tako bralec. Sčasoma smo se začeli pogovarjati in izvedela sem, da je gospod iz Prestranka mož profesorice, ki me je učila slovenščino v tretjem letniku gimnazije. Povedala sem mu, in to vsak teden najmanj enkrat, da se ne pozabi, da mi je njegova žena prvi teden tretjega letnika dala cvek. Pa nisem bila jaz kriva. Drugi dan v šoli me je vprašala snov, ki smo jo jemali zadnji teden prejšnjega letnika. Takrat se nisem več učila, v začetku naslednjega letnika pa tudi še ne. To ni bilo lepo od nje in v nadaljevanju sem ji dokazala, da se je v oceni zmotila. Nisem pozabila. Dokler smo se skupaj vozili pa tudi njen mož ne. Sem že poskrbela zato.
Dr. Šušteršič je bil profesor na eni od fakultet, zato smo ga tudi klicali – profesor. Pameten in preprost človek z veliko znanja. Še sedaj ga včasih kaj vprašam iz zgodovine in vedno mi pomaga. Včasih sva se tudi nazaj peljala skupaj in je popravljal kolokvije. Hotela sem mu pomagati, pa je rekel, da bo raje sam. Če bi jaz popravljala, bi vsi naredili.
Gomulka, če je grela, je grela, če ni, pa ni. V kupejcu je bilo pa tako, da je bila v nekaterih kupejih savna, v drugih pa hladilnica. Saj ima vsak kupe gumb za regulacijo toplote, ampak velikokrat bi prej našel radijsko postajo kot uredil gretje. Najbolj je grelo na srednjem sedežu. Če se je le dalo, sem sedela tam, ker me je vedno zeblo. Velikokrat pa nas je zeblo povsod. Najbolj tisto zimo, ko smo se v Ljubljano vozili od pol šestih zjutraj pa do pol enih popoldan, ker je vlak na poti zaradi snega nekajkrat crknil. Pa o tem kdaj drugič.
Kraj: Ljubljana
Datum: 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 18. 10. 2014
Oblika: negativ 135