1963 Lož – Tone Hace II.

Trinajstega marca 1940 se je oglasil pri Hrovatinu v Savi pri Kranju, kjer se je včasih skrival tudi njegov sodelavec France Strmole. Sprejeli so ga, mu povedali, da Strmoleta trenutno ni, a bo kmalu prišel. Naj kar počaka. Na skrivaj so poslali otroka v stražarnico. Stražnika France Medle in Gojmir Kremžar sta bila določena za akcijo. Hiši sta se previdno približala, nato pa naglo skočila vanjo in zgrabila Toneta. Ta se je seveda upiral. Uspelo mu je iztrgati roko stražnikovemu prijemu. Segel je v žep po pištolo in ustrelil. Stražnika sta ga prijela za roko, on pa je kar streljal in ranil Kremžarja v stegno, Medleta v obe nogi, Hrovatina pa v vrat. Kljub poškodbam sta ga obvladala, vklenila in odpeljala v policijsko stražarnico. Naslednji dan so ga z gasilskim avtom odpeljali v ljubljanske šempetrske zapore.

Vest o njegovi aretaciji se je kot požar razširila po vsej Sloveniji. Časnik Gorenjec je celo pripravil posebno izdajo z natančnim popisom Hacetovega boja z orožnikoma. V Ljubljani ga je čakalo zaslišanje, ki je trajalo skoraj ves dan. Oblečen je bil le v spodnje perilo, srajco in težke verige na rokah in nogah. Prav takega so odpeljali v sodne zapore, kjer so ga popisali, oblekli v jetniško obleko in vkovali v verige. V samici je noč mirno prespal in sanjal o materi. Zjutraj pa se je srečal s preiskovalnim sodnikom. Po njegovih navodilih ga je v celici dva dni zasliševal policijski nadzornik Matija Močnik. Delo je bilo naporno. Tone je bil pretkan. Pojasnil je le zločine, ki so mu bili dokazani. V gostilnah pa so že padale stave o morebitni dosojeni kazni. Nekateri so predvidevali vislice, drugi dvajset let zapora. Zmotili so se oboji. Hace je čas od aretacije do sodne obravnave preživel v samici. Koliko časa smo bili zaprti v karanteni? Zdelo se nam je grozno in neskončno pa nismo bili sami. Predstavljajte si njegove muke.

Prvega aprila 1941 se je začela sodna obravnava, ki je z dve in pol urno prekinitvijo trajala od 8. do 20. ure. Državni tožilec je Hacetu očital 47 kaznivih dejanj med njimi roparski umor Avpiča, umor Janeza Medena, kršitev zakona o zaščiti javne varnosti, ko je streljal na orožnike, kaznivo dejanje tatvine in razbojništva, 39 primerov tatvine, en poizkus tatvine, en prestopek zoper osebno prostost in varnost in en prestopek zoper javni red in mir. Naslednji dan so zaslišali Haceta in njegove sodelavce. Sojenje se je nadaljevalo drugega aprila pod vodstvom predsednika velikega kazenskega senata Ivana Kralja. Državnega tožilca Branka Goslerja je zamenjal Bogdan Lendovšek, branilca dr. Leskovica pa dr. Igo Gruden, bolj znan kot pesnik. Hace je vsa očitana mu dejanja priznal, tudi umor orožnika Medena. Je pa poudaril, da ga je ustrelil po nesreči in ni imel namena moriti. Zanikal pa je, da bi ustrelil Avpiča. Ves čas je trdil, da je to storil »tretji«, katerega imena do smrti ni hotel izdati.

Vseh pet je bilo obsojenih. Za dva umora, več poskusov umorov državnih organov, za dve razbojništvi in celo vrsto vlomnih in navadnih tatvin ter grozilno pismo je bil Tone Hace obsojen na dvakratno dosmrtno ječo, 159 let zapora in trajno izgubo častnih državljanskih pravic. Ko je Hace slišal obsodbo, ni niti trznil z očesom. Za primer, če bi ga kdaj pomilostili, so v kazen že všteli čas, prebit v preiskovalnem zaporu. Odvetnik Igo Gruden je takoj prijavil revizijo in priziv, prav tako državni tožilec. Tone Hace pa je stopil za korak bliže sodnikom in dejal: »Avpiča nisem ustrelil! Če sem ga, pa naj visim!« Toneta je težila misel, da bi moral živeti za jetniškimi zidovi, življenje zunaj pa bi teklo dalje. Ohranjal je stik s sojetniki, brati in sestrami, najraje pa je bral.

Nekaj let je polnil časopisne stolpce, prve dni v aprilu 1941 pa skoraj ves časopis. Štiri dni po njegovi obsodbi je Nemčija napadla Jugoslavijo. Pozornost je bila preusmerjena. Če se je Tone nadejal, da se bo z začetkom vojne rešil zapora, je bil v zmoti. Tam je ostal celo vojno in še leto po njej. Večino časa je preživel v zaporu v Ljubljani, Kopru, nato pa Trstu in na otoku Elbi. Pet let po obsodbi so mu kazen spremenili v 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Pogojno so ga izpustili 2. novembra 1946. Za zaporniškimi zidovi je skusil življenje v Kraljevini Jugoslaviji, fašističnih zaporih v Italiji in socialističnih zaporih. V povojni ječi je napisal članek »Iz groba v zarje svobode«, v katerem opisuje jetniško življenje:

»Že v prvih dneh, ki sem jih preživel tu, sem opazil, da veje v tej hiši drugo, boljše življenje, da ni več rabljev, ki so bili za kaznjence pravi rablji, da to ni več hiša gorja, hiša trpljenja in zasramovanja, pač pa hiša poboljšanja, od koder se človek, ki je v življenju zagrešil ter se izgubil s prave poti, zopet zave svoje napake, se poboljša ter vrne v človeško družbo, prerojen z novim duhom, z novim elanom, da bo gradil močno in veliko FLRJ, ki ne pozna socialnih krivic.«

A Tone ni dolgo zdržal na pravi poti. Leta 1951 se je ponovno znašel na sodišču, obtožen kraj in velikih tatvin. Sam pri sebi je razmišljal, da mu tistega, zaradi česar je že sedel ne morejo prišteti k ponovni odmeri. Računal je na največ pet, deset let. 28. marca 1951 je bil obsojen na dosmrtni odvzem prostosti s prisilnim delom. V mariborskih zaporih se je naučil kuhati in kmalu postal glavni kuhar. Dvanajst let je minilo in Hace je dobil možnost za novo življenje. Po prihodu na prostost se je zaposlil v Kovinoplastiki Lož kot kuhar. Zaporniki so bili z njegovo hrano zadovoljni. Delavci tovarne malo manj. Kadar je zmanjkalo čorbe, je dolil malo vode, pa še malo, še malo … Na tem delovnem mestu je ostal nekje do leta 1967, potem je bil vratar na glavnem vhodu, kasneje na oddelku plastike do upokojitve. Tu je imel v vratarnici kuhalniček, na katerem je pogreval belo kavo in vanjo nadrobil kruh. Pravijo, da je bila to njegova pogosta hrana.

Nekoč je s Plešc prišel direktor in želel v tovarno. Hace ga ni pustil, ker ga ni poznal. Direktor se je razhudil: »Kaj ne veste, kdo sem jaz?!« Tone pa je zakričal: »Če bi ti vedel, kdo sem jaz, bi se usral!« Direktor ni vedel, da je bil Tone nekoč razbojnik.

Poročil se je, imel sina in hčer, tretjega otroka je priženil. Zakon ni trajal. Starost je preživel v skromnih razmerah. Leta 1988 ga je obiskal Marjan Remic. Našel ga je ob gašperčku, na katerem je nekaj kuhal. Vse naokrog so bili časopisi in knjige. Veliki kupi knjig. Bral je vse, kar je dobil. Na jesen življenja se je spominjal besed, ki jih je nekdaj velikokrat ponavljal:

»Noč za nočjo prihaja zvesta spremljevalka temne preteklosti, kot težka mora. Sanjam, da me preganjajo … begam in streljam … Usodi ne morem uteči; vklenjen sem in okovan s težkimi verigami. Sodijo me na dosmrtno ječo … V sanjah se mi prikazuje lakota … iščem skorjo kruha in jo glodam … «

Umrl je novembra 1988, star enainsedemdeset let. Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen.

Najlepše se zahvaljujem Mileni za vse zgodbe iz prve roke, ki jih na spletu ni, so pa vredne objave. Hvala tudi za vse javnosti doslej neznane podatke o Tonetu.

Viri:

• Milena Ožbolt
• Ožbolt, M.: Andrejeva stopinja – folklorne pripovedi iz Loške doline, Blok, Loškega potoka in okolice Cerkniškega ter Babnega Polja. Ljubljana: Kmečki glas, 2004.
• Remic, M.: Tone Hace – Car slovenskih tolovajev. Ljubljana: TDS Forma7, Ljubljana, 1990.
• https://www.dnevnik.si/1042710204
• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (01.04.1941), letnik 22, številka 77. URN:NBN:SI:DOC-I2TLP84G from http://www.dlib.si
• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (03.04.1941), letnik 22, številka 79. URN:NBN:SI:DOC-9BR1JCV7 from http://www.dlib.si
• Ljudska pravica (29.03.1951), letnik 12, številka 75. URN:NBN:SI:DOC-Q7GP8ECA from http://www.dlib.si
• Tribuna: študentski časopis (1990), letnik 39, številka 19. URN:NBN:SI:DOC-5B4QXXKS from http://www.dlib.si

Kraj: Lož
Datum: 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Zabukovec
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija