Na sliki je Sunset Boulevard (Sanset bulvar) ali po rakovško Cesta zahajajočega sonca, glavna rakovška ulica. Po dolgi in hudi zimi se je spremenila v blatni dol. Ustreza vsem zahtevam za ime bulvar – je široka, na obeh straneh so drevesa. Z mesta, kjer je stal fotograf, pred mostom, poleti zremo naravnost v zahajajoče sonce. Zakaj se je spremenila v blatni dol – do tam pa še pridemo.
Zima leta 1929 je bila res huda in dolga. Težave so se začele že takoj v začetku januarja, ko je zapadlo veliko snega. Februarja pa je pritisnil še mraz. Temperature so se spustile krepko pod ničlo, prve dni meseca do minus 24. Sredi svečana pa so časopisi že poročali o sibirskem mrazu na Notranjskem. Burja je pihala s hitrostjo 60 do 80 km na uro in 12. februarja je bilo na rakovški železniški postaji minus 34 stopinj Celzija. Še huje je bilo v okolici Cerknice, na Blokah in v Loški dolini. Promet po cesti in železnici je zamrl. Rakovška postaja je samevala, ker zaradi zmrzali delavci niso mogli nakladati lesa. Nobena kurjava ni pomagala. Trpela je tudi divjad. Lovci so našli zmrznjeno celo srnjo družino. Naslednje dopoldne je kazalo, da se bo otoplilo, a že popoldne je začelo snežiti. Nizke temperature so se obdržale, burja je ustvarjala zamete, ki so ohromili železniški promet. V bližini Ravbarkomande je zamrznila celo lokomotiva. Osebje se je rešilo. Ljudem je začelo primanjkovati kurjave. V gozd si niso upali, saj so se v Javornikih pojavili volkovi in pritiskali vse bliže vasem. Pošta v Stari trg, Lož in na Bloke ni vozila. 16. februarja je burja ponehala. Štirideset železničarjev je s plugom očistilo progo do Postojne. Potrebovali so štiri ure in pol. V drugi polovici meseca je mraz odjenjal. Najhladneje je bilo še vedno na Rakeku. Snežilo je še v marcu, a so bile vsaj temperature nekoliko višje, ne manj kot minus deset. Mraz je pritiskal še aprila, družbo mu je delal sneg. In zdelo se je, kot da zima noče oditi. Snežilo je še konec maja na binkoštno nedeljo. Včasih so rekli, da je sneg siromakov gnoj. Letos mi je pognojilo že štirikrat. Zdaj je pa dovolj! Tak revež pa tudi nisem. V preveč pognojeni zemlji posevki slabše uspevajo.
V februarju pa se je zgodil še en nenavaden dogodek. Iz raznih krajev so poročali o pojavu »nebesne prikazni«. Najlepši prizori so bili prav na Rakeku. Pojavila so se namreč štiri sonca, levo od originala eno in desno še dve. Nad Javorniki so bile tri mavrice, ki so se v zenitu križale. Pojav se je prikazal okrog desetih in izginil čez eno uro. Božji prst, vam rečem. Moj nezakonski mož z onkraj Javornikov, kjer se po njegovem začne civilizacija, bi rekel: »Premalo molite!«
Včasih je bila zima zima, poletje pa poletje. Zdaj pa je, kar je. Nekega aprila pred mnogimi leti sem se zjutraj odpravila v službo, oblečena tako, kot se za april spodobi – torej pomladansko. V lepih novih salonarjih, ki sem jih kupila v Italiji prav poceni. Vedela sem, da bo za malo denarja malo muzike ampak so mi bili všeč. V Ljubljani je itak druga klima kot pri nas in človek res ni mogel pričakovati kakšne šokantne spremembe čez dan. Vremenarji tako nikoli ne povedo po resnici, kakšno bo vreme. Ko sem se vrnila iz službe in je vlak pripeljal na Rakek ter so se odprla vrata, se mi je pa kar malo ksiht podaljšal. Zunaj je bilo namreč 20 cm snega. Jebela! Ta me je pa res presenetil. Res je aprila tudi že padal sneg, ampak ne po tistem, ko je bilo prejšnji dan 20 stopinj vročine. In tako jaz stojim na vlaku v lepih novih salonarjih, gledam v tisti sneg, pa premišljujem v Hamletovem duhu: “Skočiti ali ne skočiti?” Vedela sem, če skočim, bom imela takoj polne čevlje. Prometnik me gleda, jaz nekaj časa njega, nekaj časa sneg. Potem da znak za odhod in kaj sem hotela drugega kot skočiti v belo opojnost. Tako kot baletka – na prste. In sem tudi po prstih odtavala proti postaji. Kljub temu sem takoj imela polne čevlje. Nekaj časa sem še premišljevala, da bi se sezula in šla bosa. Pa so se mi tudi moje noge smilile. Pogumno sem zakoračila po beli preprogi in se odpravila proti domu. Na pol poti pa mi pride naproti sin:
“O, mami! Sem ti mislil prinesti škornje.”
“Zakaj mi jih pa nisi?”
“Nisem vedel katere.”
Je že tako, če ima človek preveč škornjev. Neko drugo leto je dvajsetega aprila zapadlo več snega kot pozimi. Ko sem komaj prigazila v službo, me je sodelavka vprašala, če imamo dosti snega. »Poln kufer!« sem odgovorila. No, namesto kufra sem uporabila grši izraz. Aprilski sneg torej ni nič novega. Je bil tudi že maja in enkrat celo šestega junija. Samo mi nihče ne verjame, pametnih telefonov pa še ni bilo, da bi slikala. Jezi pa me, ker je pomrznila mirabela. Koga naj zdaj tožim za manjko šnopsa?
To je Hribarjeva hiša. Drevo na desni je bilo mirabela. V času moje mladosti ni bilo Hoferjev in Sparov pa smo komaj čakali, da je prvo sadje dozorelo. Velikokrat mu to niti ni uspelo, ker smo na prej pobrali. Gledali smo to mirabelo in čakali, kdaj bo. Pa sadeži niso in niso hoteli postati rumeni. Nekega dne smo se odločili: »Zvečer gremo. Pa kar bo, bo!« Komaj smo čakali, da se je znočilo. Zlezli smo na drevo in jedli zelene sadeže. Za to opravilo smo bili nagrajeni. Dva dni smo hodili okrog vsi zeleni. Najvišjo nagrado je dobil sosedov fant, ki je noč prespal na stranišču. Po tem nas mirabela ni več mikala. Odkrili smo še druga, nezavarovana drevesa v ulici.
Cesta je res blatna. Še celo nekaj snega je na njej in dve vaščanki. Desna ima morda v naročju otroka. Prva hiša je Jernejčičeva, nato naša, za njo se vidi vogal Puntarjeve gostilne »Pr mostu«. Na ovinku je Polačeva hiša, v kateri je živel Josip Kolar, po domače Polačev Pepe. Lepo se vidijo obcestni kamni in pokrov jaška, za katerega ne vem, čemu je služil.
Za packo na desni strani je skrita hiša Viktorja Demšarja, ki sem mu rekla Vili. Bila sva velika prijatelja. Hiša je imela spredaj veliko dvorišče. Od nje do mostu se je raztezal vrt, ki sta ga lepo obdelovala. Imela sta veliko sadnega drevja. Na stara leta je njegova žena velikokrat jamrala, da je bolna in da bo umrla. Neko jutro ji je Vili zabrusil: »Kaj še nisi? Saj si rekla, da boš že ponoči, ker imaš raka.« Ona pa se je le smejala. Kljub »bolezni« je moža preživela za 29 let.
Slika je iz leta 1929, ostalega ne znam prebrati.
Slovarček:
- Sunset Boulevard – film iz leta 1950 s slovenskim naslovom Bulvar somraka
- sunset: sončni zahod
- bulvar: široka velemestna cesta, navadno z drevesi na obeh straneh
Viri:
- Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (12.02.1929), letnik 10, številka 36. URN:NBN:SI:DOC-8NEBJJ3Z from http://www.dlib.si
- Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (20.02.1929), letnik 10, številka 43. URN:NBN:SI:DOC-BJE3TEM8 from http://www.dlib.si
Kraj: Rakek
Datum: 1929
Avtor: neznan
Zbirka: Andrej Gregorič
Skenirano: 22. 3. 2021
Oblika: fotografija