Na razglednici so grad Snežnik in številne gozdarske in lovske hiše v času Schönburg-Waldenburgov. Pred njimi so bili lastniki Lichtenbergi (1715 – 1853), ki so s snežniškim posestvom slabo gospodarili, kar nekajkrat so se znašli pred bankrotom. Tako so se odločili, da zadolženo posestvo prodajo na loteriji, kar je bilo takrat dokaj običajna praksa. S pomočjo veletrgovske hiše D. J. Coiths Sohn&Comp. na Dunaju so 1. decembra 1832 dali v prodajo srečke za srečolov po pet in štiri goldinarje konvencionalnega denarja. Glavna nagrada je bilo posestvo Snežnik v celoti, dobitnik pa je lahko namesto posestva vzel 250.000 goldinarjev v dunajski valuti. Glavni dobitek je zadel neki kovaški pomočnik z Madžarske, ki je raje vzel gotovino kot posestvo.
Lichtenbergi so zato še nekaj let obdržali posestvo, vendar preteči izgubi ni bilo več mogoče ubežati. Cenilec posestva Dunajčan Valentin Richter je leta 1849 ugotovil, da je vzrok propada zanemarjanje gozdnih kultur in pomanjkanje šolanega gozdarskega osebja, ki so ga nadomeščali z brezposelnimi, slabo plačanimi cariniki in mejnimi stražniki. Na dražbi je 13. junija 1853 posestvo kupil nemški knez Otto Viktor von Schönburg-Waldenburg za 500.000 avstrijskih goldinarjev, ki je pričel s posestvom načrtno gospodariti.
Najprej je bilo treba odkupiti servitutne pravice od okoliških kmetov, po patentu iz leta 1853 “o regulaciji in odvezi drvarskih, pašnih in gozdnoproizvodnih pravic do pridobivanja, nekih služnosti in skupnih posestnih hasnovalnih pravicah”; torej o odkupu in uravnavi zemljiških služnosti v gozdovih, ki so jih uživale skupine ljudi na podeželju ali celotne vasi. To so uredili tako, da so del gozdov – od skupne površine gozdne posesti okoli 25.000 ha – prepustili v last okoliškim kmetom okoli 10.000 ha gozdov, snežniškemu veleposestvu pa je ostalo okoli 15.000 ha gozdov. Proces odkupa gozdnih služnosti pa je bil zelo zapleten, vrstili so se številni spori, postopek pa je bil končan v šele v prvi polovici sedemdesetih let 19. stoletja.
Na snežniškem veleposestvu so pričeli z gozdovi načrtno gospodariti, začeli so z gradnjo cest (prva 1874), za nadzor nad gozdovi so gradili gozdarske in lovske hiše, leta 1890 so pričeli z urejanjem gozdov. Pravijo, da je navada železna srajca; tako so tudi okoliški kmetje, čeprav so dobili gozdove, še vedno želeli sekati tudi v gozdovih snežniškega veleposestva. Da bi to preprečili, so snežniški pričeli na obrobju graditi gozdarske hiše in vanje naselili gozdarje, ki so preprečevali nezakonite sečnje. Eno prvih takih naselij je bil Mašun. Pa o tem več v nadaljevanju. Gozdarske koče so bili dobro opremljene, saj so vanje hodili na letovanje člani knežje družine. Tako so morale žene gozdarjev poskrbeti tudi za udobje visokih gostov. Tako Schollmayer v dnevniku zapiše: 27. julija do 17. avgusta 1904. Princesa Luisa in gospa Oberbaurat Kohl letujeta v gozdarskih kočah. Za obiske je bil najbolj zanimiv Mašun, Schollmayer pa pogosto omenja tudi Gomance. Za malo fovšije bom povzel nekaj zanimivih vrstic iz dnevnika.
Gozdarska kolonija Gomance. Med vsemi predeli gospostva Snežnik je bil revir Klana najmanj obremenjen s servituti. Že v obdobju Lichtenbergov je na Klanski polici za zaščito meja revirja tu obstajala majhna gozdarska postaja. Uprava revirja je bila v Klani, v poletnem času pa so pošiljali na Klansko polico čuvaje. Gozdarsko naselje Gomance so postavili na meji, kjer so bili v bližini ostanki carinarnice in mejne komande. Tudi danes je tako, saj tik ob gozdarskem naselju poteka meja s Hrvaško. Princ Georg je to novoustanovljeno gozdarsko naselje krstil v čast svojemu najstarejšemu sinu Hermsburg, kar je bila okrajšava za Hermannsburg, podobno kot je bilo tudi ime kraja in gradu Hermsdorf (nastalo iz Hermannsdorf) pri Dresdnu. Po načrtih gozdarskega direktorja Obereignerja so v letih 1879-1880 zgrajene vse stavbe; hiša za revirnega vodjo Josefa Nowaka, logarnica in hlevi. Prvi gozdnogospodarski načrt za gozdni revir Gomance je bil izdelan že leta 1899. Še zanimivost, Gomance predstavljajo tudi enega od padavinskih maksimumov v Sloveniji, dolgoletno povprečje je kar 3100 mm padavin.
Ko smo se včasih iz Gomanc podali na kratek sprehod na rob strmega skoraj prepadnega roba, se nam je odprl čudit pogled na Kvarnerski zaliv, otoka Krk in Cres, pa Učko, vse to si imel kakor na dlani.
Gomance so zaradi zanimive lokacije, na robu gozda in obsežnih travnikov, pa v bližini lepega pogleda na Kvarnerski zaliv, pogosto obiskovali člani knežje družine. Schollmayer v dnevniku zapiše:
26. avgust 1901. Princesa Luisa in slikar Heinrich Schönchen se z Mašuna odpeljeta na Gomance na daljši obisk.
6. avgust 1910. Profesor Schönchen in princesa Luisa potujeta na letovanje na Gomance.
Lovska hiša Grajšovka (Grajševka). Grajšovka je bila kot brunarica zgrajena v sedemdesetih letih 19. stoletja kot zaščitna postaja na meji veleposestva Snežnik. Tudi majhen hlev, na sliki na desni je bil zgrajen iz lesa, so pa leta 1904 stare stene nadomestili z zidovi iz surovega kamna. Schönburg-Waldenburgi so bili, kot je bilo pri gosposki navada, tudi strastni lovci. Tako so po območju poleg gozdarskih hiš, ki so bile posvečene gozdarstvu in obenem lovstvu, gradili tudi posebne lovske hiše, ena takih je bila v Grajšovki. Do Grajšovke je bila že leta 1881 zgrajena tudi gozdna cesta.
Na sliki je gozdarska hiša na Mašunu. Sicer pa je bil v času, ko je nastala razglednica, Mašun prava gozdarska kolonija, ki je nastajala več kot tri desetletja. Na snežniški graščini so se zavedali, da bo po odkupu servitutov treba posebej zaščititi graščini preostale služnosti proste gozdove na zahodni strani Snežnika, saj so se kraje lesa, kljub temu da so kmetje že postali lastniki gozdnih parcel, še kar nadaljevali. Prebivalci vasi v Pivški kotlini so izkoriščali oddaljenost graščine in težak nadzor nad obširnimi gozdovi. Izkazalo se je, da je zaradi lažjega nadzora najbolje na tej strani postaviti gozdarsko hišo. Za njeno lokacijo so izbrali pobočje divje doline, kamor do takrat še ni vodila nobena urejena gozdna cesta. Po ljudskem izročilu se je kraju reklo Mašun, kakor so poimenovali tudi novo gozdarsko kolonijo.
Pivške kmete je namera graščine zelo motila; zavedali so se, da kraje lesa odslej ne bodo več tako preproste in lahke. Na gradnjo so gledali kot na poseg in omejevanje svoje pravice. Zato se je 24. avgusta 1874 zbralo 120 moških, ki so med gradnjo mašunske gozdarske hiše pregnali gradbene delavce, vse doslej zgrajeno pa so razrušili. Dva gozdarska nadzornika in žandar, ki so se uspeli skriti v varno zavetje, so zaradi kmečke premoči pustošenje opazovali iz varne razdalje in popisali izgrednike. Sodišče je obsodilo vse kmete na zaporne kazni, lastniku pa so morali povrniti vso nastalo škodo. Na ruševinah so takoj pričeli z gradnjo in jeseni leta 1875 se je v gozdarsko hišo naselil prvi gozdar Anton Satran iz Koritnic.
Takrat je stala na Mašunu le gozdarska hiša in mali svinjski hlevček. Kot primitiven hlev pa je služila gradbena koliba, saj so gozdarski uslužbenci, ki so sredi gozdov živeli z družinami, kot je bila takrat navada, imeli tudi živino (krave za mleko, prašiče) in na njivah pridelovali osnovne kmetijske pridelke. V letu 1887 so pričeli z gradnjo velikih hlevskih stavb, priključenih na stanovanjsko hišo. Na gozdni samoti, kot je bil Mašun, je bila nujna tudi okrepčevalnica za gozdne delavce, oglarje in voznike; najprej je imel dovoljenje za gostilno v gozdarski hiši gozdar Satran, po njegovi upokojitvi, pa so leta 1890 ob cesti kar iz lesa zgradili gostilno, ki jo je imel v najemu krčmar iz Pivke. To je bil začetek druge samostojne zgradbe na Mašunu. Do leta 1900 niso zgradili nobene zgradbe več, obstoječe pa so posodabljali, in urejali okolico, povečali so vrt, kot je bila navada, so imeli tudi drog, kamor so ob obiskih lastnikov izobešali zastavo. Leta 1902 je bilo pritličje gozdarske hiše preurejeno v lovsko sobo za knežjo družino. Leta 1905 so na Mašunu zgradili še hišice za gozdne čuvaje. Ko so med leti 1906 in 1908 nasproti gostilne zgradili še kompleks stavb, so bile zadovoljene naraščajoče potrebe tistega časa.
Ker je imela knežja družina na Mašunu posebej urejeno lovsko sobo, je bil Mašun pogosta njihova destinacija. Na Mašun je prišel leta 1884 znan gozdarski strokovnjak, utemeljitelj prebiralnega gospodarjenja na snežniškem veleposestvu Heinrich Schollmayer – Lichtenberg, ki je leta 1903 postal direktor tega posestva in je o dogajanjih na veleposestvu pisal dnevnik. Pa malo poškilimo v Schollmayerjev dnevnik:
12. avgust 1889. Princ Hermann in princesa Anna obiščeta in krstita “Anino skalo”. Iz Anine skale na Mašunu je čudovit razgled na Snežnik. Tu je bil tudi drog za knežjo zastavo.
21. april 1890. Princ Hermann pride v času parjenja petelinov na Mašun.
15. junij 1890. Princ Georg, princesa Luisa, princ Hermann, princesa Anna, grofica Lichtenberg in Zdenka von Obereigner obiščejo Mašun in so pri meni na popoldanski kavi.
7. avgust 1891. Princ Georg na Mašunu pri mesnem zajtrku.
9. september 1896. S četverovprego pridejo na popoldansko kavo na Mašun princ Georg, princesa Luisa in princesa Alexandrine Windischgraetz.
24. avgust 1898. Waldenburški višji župnik Harless gost na Mašunu.
17 – 23. julija 1900. Vojvoda Heinrich zu Mecklenburg na srnjaku na Mašunu. Uplenil je enega medveda, eden pa ga je napadel. Iz Mecklenburga so dobili jelenjad, ki so jo spustili ob ponovni naselitvi v oboro v Leskovi dolini.
21. avgust 1900. Princ Ulrich in princesa Lily na kosilu in popoldanski kavi na Mašunu.
24. maj 1901. Princ Hermann na lovu na petelina na Mašunu.
19. avgust 1901. Princesa Luise in slikar Heinrich Schönchen prideta na Mašun na daljši obisk.
Gozdarska kolonija Leskova dolina je bila najstarejša na snežniškem veleposestvu. Tako je bila že leta 1870 postavljena enostavna čuvajnica na pobočju globoke doline, imenovane Leskova dolina (Haseltal). Kmalu za tem je bil tu zgrajena še gozdarska hiša. Leskova dolina je znana po dveh stvareh, prvič po tovarni za destilacijo lesa in po obori za jelenjad, ki so jo, ko je bila v revolucionarnem obdobju po zemljiški odvezi skoraj iztrebljena, leta 1899 ponovno naselili. Medtem ko s tovarno za suho destilacijo bukovine niso imeli sreče (z zastoji in menjavanjem lastništva in izgubami je poslovala med leti 1873 in 1888), je bil uspeh ponovne naselitve jelenjadi, ko so oboro leta 1907, ko je bilo tam že 74 glav jelenjadi (30 jelenov in 44 košut) opustili, zelo uspešen. Po propadu tovarne so stavbe odstranili ali pa spremenili v stanovanja za potrebe gozdarske službe. Schollmayer je okoli leta 1918 zapisal, da je v gozdarski koloniji Leskova dolina sedem stavb: Maisonnette (enonadstropna direkcija tovarne za suho destilacijo lesa, št. 1), stara gozdna uprava (št. 2), gostilna (št. 3) in štiri čuvajnice (št. 4-7).
Lovska hiša na Klanski Polici.
Gozdarska kolonija Jurjeva dolina. Iz gozdarskega revirja Mašun sta zaradi preobsežnosti leta 1902, po naročilu princa Hermanna, nastala revir Mašun in revir Jurjeva dolina. Tako je bilo potrebno najti prostor za gozdarja v revirju Jurjeva dolina. Gradbeno parcelo za gozdarsko hišo so izbrali ob cesti, ki pelje v Palčje, v neposredni bližine meje snežniškega veleposestva. Kraj je nosil ime Prevale, vendar ga je princ Hermann v spomin na svojega preminulega očeta preimenoval v Georgstal – Jurjevo dolino. V juniju in juliju 1902 je bila prva v kompleksu zgrajena brunarica, ki jo je uporabljal gozdar Irowetz. Med letoma 1903 in 1904 so potem zgradili sodobno stavbo, kamor se je vselil revirni gozdar Jurjeve doline Franz Irowetz. Pri prej omenjeni brunarici je stala gozdarska lopa, ki jo je po koncu gradbenih del vzel v najem zidarski mojster Josef Ronko in odprl gostilno. Po nekaj letih je zgradil lastno gostilno Vrh korena, tako so lahko leta 1913 leseno barako podzidali in jo spremenili v logarnico, prvotno stavbo – brunarico pa so iz Jurjeve doline odpeljali.
Logarnica Stare Ogence (Stare Ognice) je bila zgrajena že leta 1874, takrat ko so pričeli graditi Mašun, kot mejna postojanka proti vasi Juršče.
Gospodarska poslopja okoli gradu Snežnik. Ko je princ Georg prevzel veleposestvo Snežnik, je dal odstraniti številne propadajoče stavbe, naročil načrte pri arhitektih in udejanjil svoje zamisli. Ena večjih znamenitosti je gotovo to, da je med leti 1868 in 1875 pri gradu Snežnik delovala prva slovenska gozdarska šola, ki se je imenovala deželna nižja gozdarska šola, učni jezik je bila slovenščina, pouka je trajal dve leti, namenjena pa je bila kmečkim sinovom manj premožnih staršev s končano ljudsko šolo, nižjo realko ali realko. Princ Georg Schönburg-Waldenburg, lastnik snežniške graščine na Notranjskem je dal na oglas za ustanovitev deželne nižje gozdarske šole zelo ugodno ponudbo, ki je bila tudi sprejeta:
- celotno hišo s petimi sobami in kuhinjo, primerno za 8 – 10 učencev,
- ves hišni inventar ter drva za kurjavo,
- plačilo dveh učiteljev in
- uporabo 810 ha gozda za terenski pouk.
Pogled na grad Snežnik. Veliko je že bilo napisano o njem v starih slikah, zato ne bom ponavljal že znanega.
Na dopisnici je datum 28. 7. 1905.Slovarček:
- servitutna pravica: služnostna pravica, pravica do uporabljanja tuje lastnine
- svečava: razsvetljava
Viri:
- Alenka Kačičnik Gabrič, 2004. O kmečkih dolgovih nekoliko drugače. Problem servitutnih pravic na posestvu Snežnik. Knjižnica “Kronike” 8.
- Heinrich Schollmayer – Lichtenberg, 1998. Snežnik in schönburški vladarji. Zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem. Prevod Jože Sterle. Gozdno gospodarstvo Postojna.
- Franc Perko, 2002. Zapisano v branikah. Gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. Gozdarsko društvo Postojna.
Kraj: Veleposestvo Snežnik
Datum: 1905
Avtor: neznan
Zbirka: Tine Schein
Skenirano: 14. 7. 2021
Oblika: razglednica