Romana Janežič je bila rojena 7. 2. 1950. V Cerknici je, razen za čas študija v Ljubljani, preživela celo življenje.
Bila je moja najtesnejša, najboljša, najljubša prijateljica – moj sestrski brat. Od mojega 5. do 20. leta sva bili nerazdružljivi.
Njena mama Nežka je bila kuharica v Brestovi menzi. Zaposlena je bila od jutra do večera. Tako je Romana, kasneje sem jo poimenovala Romy, postala naš četrti otrok.
V otroštvu sva se kopali in igrali ob potoku pri zapornicah. Z roko je lahko ulovila ribo. Z raki sva strašili bojazljive fante in, in, in … Igrali sva se z žogo v parku pred hotelom do zariplosti.
Hotel je kasneje postal naš drugi dom. V deževnih dneh sva pri njej doma igrali štacuno. Tehtali sva pravo moko, riž, proso, kar je bilo nadvse imenitno. Pri nas pa sva kartali, igrali nebo-pekel, prepletali vrvice s prsti. Poznali sva čudovite, a pozabljene igre – risantanc, zemljo krast, med dvema ognjema.
V šolo sva hodili skupaj v isti razred celih osem let. Bila je posebno nadarjen otrok in bila z lahkoto odličnjakinja. V glasbeni šoli, kjer se je učila klavir, je ravnatelj Rebolj hitro odkril njen pevski talent in jo spodbujal za javne nastope, kot recimo “Pokaži kaj znaš”, na proslavah in drugih prireditvah. Prvič je pela znano pesem “Tata kupi mi auto” z Janezom Obreza, kasneje pa sama v spremljavi harmonike s Tonetom Urbasom “Zvončići”, “Kućica u cveću”… Občudovala sem jo in jo že videla na vseh odrih Jugoslavije.
Kupovali sva vinilne Jugotonove plošče in imela je kar veliko zbirko. Učili sva se plesati rock&roll. V 8. razredu sva plesali celo z Zlatkom Golubovićem.
Odkrivali sva svet, prvi nosili kavbojke Rifle, kar je takrat povzročilo kar precej negodovanja in zgražanja. Zaljubljali sva se in spet odljubljali. Na autostop sva potovali s šotorom po vsem Jadranu, taborili in trdno verjeli v “bratstvo i jedinstvo” in ga tudi negovali. Koliko sanjarjenj, koliko pričakovanj, želja, načrtov je bilo takrat, ko so bili dnevi še dolgi in svetli.
Romy je študirala v Ljubljani nemščino in francoščino, jaz pa sem bila v Mariboru na medicinski šoli, vendar sva razdaljo premostili z dnevnim pisanjem pisem.
Bila je organizatorka od hudiča, s humorjem, srčno močjo in neizmerno energijo je držala pokonci celo klapo. Ja, moja Romy je bila nepogrešljiva in nenadomestljiva.
Postala je prevajalka nemškega in francoskega jezika. Zaposlena je bila na Brestu in bila izredna tudi tam.
Po šolanju sem odšla v Švico, postala babica in s časom so se najine vezi razrahljale, a nikoli pretrgale …
Nazadnje je kmetovala z mamo. Večkrat mi je zaupala, da ni lepšega, kot imeti opravka z zemljo. So jo ljudje utrudili?
Umrla je 11. marca 2019 in zdaj živim kot po srčnem infarktu. Z njo je umrl del mojega srčnega tkiva. Pogrešam jo.
Slovarček:
- štacuna: trgovina.
Prispevek je napisala: Zdenka Steiger – Trampuš (Jerinava).
Kraj: Cerknica
Datum: 1970, 1958, 1985
Avtor: neznan
Zbirka: Romana Janežič
Skenirano: 2. 12. 2021
Oblika: 3 fotografije