1900-1930 Loška dolina – Poročne obleke

Pri prvi sliki se oči najprej ustavijo na nevestinem mladem obrazu, njenem preprostem venčku in nenavadnih treh temnih progah na poprsju, potem pa na ženinovem velikem belem metuljčku in njegovi uri z verižico, pripeti na telovnik. V žepu suknjiča ima nekaj težkega – morda dobro založen prgomin – na prsih pa enako cvetje kot nevesta. Nevestin šopek je miniaturen ali pa je le fotografova dekoracija in morda poročnih šopkov na deželi takrat sploh še niso imeli. Kako vem, da sta podeželana? Ne vem.

Je ženinova lepa srajca z velikim metuljčkom nevestina zasluga, ker je upoštevala staro navado, da mora sama sešiti poročno srajco in jo poslati bodočemu možu pred poroko? Ženin drži cigareto, da se bo vedelo, kdo je dedec, zdi pa se, da so ga v otroštvu pogosto uohali, ali pa se je samo narava poigrala z njim in mu naredila eno uho bolj odmaknjeno od glave … V ozadju je nekakšna izrezljana in poslikana reč, na njej pa klobuk “melona”. Je ženinov?

Mogoče so ta oblačila celo starejša kot na prvi sliki. Nevestin prsni koš se zdi stlačen v steznik in obraz je malce preplašen, beli okras na glavi pa košat. Zgornji del oblačila je bogato okrašen s prešitimi gubami, ki jih bo mogoče po potrebi razdreti in razširiti prsni del, ne vidim pa dobro, ali se obleka res zapenja spredaj z gosto našitimi gumbki.

Ženinov suknjič se visoko zapenja in zdi se, kot da mu je bil preširok, pa so gumb prešili nekoliko vstran, klobuk drži v roki, srajca pa je skromna, samo s kožuolco in gumbom, brez ovratnika, brez kravate ali metuljčka. Zglancani čevlji imajo razmeroma visoko peto. Kljub košatim brkom, prstanu in klobuku – ali pa prav zato – se drži nekam leseno.

Je tudi to srajco sešila nevesta in tako dokazala, da je sposobna zaslužiti za blago in da zna presti, tkati, šivati in vesti? Je tudi zase pred poroko uspela v skladu s tradicijo preskrbeti sedem (do dvanajst) oblek, dovolj do smrti, in bo lahko vsak dan po poroki prišla iz hiše v drugačni? Vaške opravljivke bodo po lepoti in kvaliteti oblek sklepale na njeno bogastvo, spretnost, prizadevnost in marljivost. Gorje, če ne bodo zadovoljne! Kakršen vtis bo naredila prve dni, tak se je bo držal še dolgo ali celo za vedno … V ozadju fotografije je naslikana krajina s smrekami in oblaki.

Tema dvema precej podoben poročni par s srednjih kmetij v Vrhniki pri Ložu iz leta 1904 najdemo v knjigi dr. Marije Makarovič Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 8, Notranjska: Bloke, Cerknica z okolico, Vidovska planota.

Tukaj pa noblesa. Okinčana oba. Naglavni okras, nakit, medalje in svetleči gumbi … Poročni šopek s tilom je nevesta odložila na imeniten izrezljan in oblazinjen stol, kar je malce nenavadno. Morda je kaveljc v tem, da se tako bolje vidijo z zlatom okrašene roke neveste, ki bi jih drugače skrivale rože: ura, prstani, zapestnica, pa še verižica za vratom – ja, premožna nevesta je bila. Ji je kaj od tega zlata podaril zaročenec?

Obleka s pajčolanom in vlečko je najbrž bela, imenitno krojena in okrašena, životec pa trdno oblikuje postavo. Mož je vojaška oseba, ne najnižjega ranga, saj ima sabljo, uniformo z epoletami in odlikovanjem, pa tudi mogočne brke in frizuro s prečo na sredini in dvema kodroma, ki morda prikrivata nastajajočo plešico. Pokrivalo na stolu v ozadju desno tudi ni navadna vojaška klafeta. Po uniformi z zlatimi gumbi bi se dalo izvedeti kaj več o ženinu – kdor bi znal. Vsak pa lahko razbere druge njegove atribute, celo dva prstana na prstancu. Je to pomenilo, da je vdovec – ali samo to, da si ju lahko privošči?

Pod nogami mladoporočencema leži manjša rožasta preproga, ki morda simbolno nakazuje s cvetjem posuto srečno zakonsko pot ali pa je zgolj dekor, ki poživi in uravnoteži podobo.

Krotko, a dovolj samozavestno gleda mlada žena iz lepo zalitega okroglega obražčka. Pripravljena je na naloge gosposke gospodinje, matere, gostiteljice … Primerno izšolana in trenirana je za to. Obvlada ročna dela, vodenje gospodinjstva, ravnanje s služabniki, bonton, ples, glasbo, družabno konverzacijo … Mogoče govori tudi tuje jezike, se spozna na umetnost in še kaj … Se je morda šolala v kakšni samostanski šoli? … Lahko poljubno fantaziramo, ker bo vse prav, saj v resnici ne vemo nič.

Pajčolan te neveste je zelo dolg, podaljšan v vlečko, spredaj pa z ustreznim okrasjem spuščen na čelo. Videti je, kot da je njena obleka iz dveh plasti: spodaj preprosto gladko belo oblačilo, čez pa nekaj kot scela krojen, a ob straneh preklan nežno črtast prosojen brezrokavnik z robom iz bogate čipke, rekla bi, da kvačkane. Je moral kaj skrivati? Ne zdi se ravno. Če je, je skrival dobro. Nevestini beli čeveljci so z jezičkom in paščkom zapeti na nartu, obleka je krajša in sega nekam do sredine meč. Ženin nosi temno obleko in belega metuljčka na srajci, čevlji se svetijo – “ku pumpežava rt”, bi zavistno rekel kakšen zajedljiv starec – nogavice so temne in se lepo ujemajo z ostalim. Način kako sedita – najbrž fotografovo maslo – je videti sproščen: mož sedi pokroviteljsko ob ženini levi strani na naslonjalu za roke ali mizici v ozadju. Lase si je počesal na prečko, roke pa položil tako, da se dobro vidi poročni prstan. Bistro in prijazno gledata, malo raznežena sta in zelo samozavestna. Njun srečni dan … Ona golobička, on …? Orel, sokol, kragulj, petelin ali kanja? Ne – golobček je tudi on!!… Samo svoji k svojim, da bo res prav! Pa že lepo udomačena se zdita …

Na prsih imata oba svež bel nagelj z asparagusom, nevesta pa tudi bogat šopek iz umetnega cvetja. Zanj so uporabili svilo ali krep papir in mu dodali valovite okrasne trakove. Tak šopek se lahko še dolgo ali za vedno hrani pod steklenim zvonom za spomin … Na desni strani slike je v ozadju postavljen nežna lončnica, ki je danes ni nikjer več videti, nekakšni Marijini lasci – včasih je veljala za pravi dosežek gojitelja, zdaj je utonila v pozabo in ji še imena ne vemo več. Na tleh pa pomenljivo ležijo vrtnice, da bi jima bila skupna pot posuta z rožami … (Če vzamemo to prispodobo malo bolj praktično: kakšen blagor pa je skozi življenje tacati po umorjenih rožah?! Pa še s trni.)

To je edini par, za katerega je Ivanka Janežič napisala, kdo sta: Franci, srednji sin iz Belega malna v Markovcu in žena Slavica. Franjo ali Franci Petrič je brat Ivana in Slavka, s katerim sta si tudi malo podobna. Franjo je bil računovodja pri Špetnaku na Milanovem vrhu, potem je živel na Jesenicah in tam tudi umrl.

Lepa sta tudi onadva. Nevesta je vsa v belem z bogatim pajčolanom, a v krilu le malo pod koleni in belih čeveljcih. Drži bogat šopek, ki je videti svež, iz belih nageljnov. Na glavi ima na čelo spuščeno okrasje, podobno kot nevesta ženinovega brata Ivana na njuni poročni sliki in tudi tista na gornji sliki. Ženin Franjo je v zelo elegantni temni obleki z belim robčkom, s poškrobljeno svečano belo srajco, belim metuljčkom in enakimi rokavicami, v čemer se nemara prav dobro počuti … Par, ki ga ne pozabiš …

V nemoči, da bi o parih s slik povedala kaj res novega in resničnega, me je mogoče malo zanašalo vstran in celo v zajedljivost – naj ne bo nihče prizadet ali užaljen. Zavedam se, da je bila poroka takrat še veliko bolj kot zdaj, usoden in nepovraten dogodek, ki je življenje posameznika neizbrisno zaznamoval. Zato – brez zamere zaradi preveč svobodnih komentarjev, prosim. Da bo lažje, se spomnite, kaj vse se govori in počne na ohceti potem, ko je uradni del končan …

https://express.adobe.com/page-embed.js