Zakaj so si fantje, o katerih je na Starih slikah že vse bistveno napisano, nadeli tako matematično ime, ni znano. Najbrž je lepo zvenelo – malo učeno, malo eksotično in zato privlačno. Ansambel Deltoidi so zasnovali fantje iz Kozarišč: Franc Mlakar, Alojz Strle in Beno Turk, ki so privabili še druge mlade glasbenike. Ko je leta 1971 prenehal igrati Beno Turk, ga je nadomestil Franc Strle, Alojzov brat, bobnal pa je nekaj časa tudi Brane Baraga, prav tako iz Kozarišč.
To sliko je posodil njihov trobentač Franc Žnidaršič iz Iga vasi, ki se je Deltoidom pridružil malo pozneje, kdo jo je posnel ni znano, nastala pa je na lovski veselici, ki jo je organizirala Lovska družina Rakek v Rakovem Škocjanu pri lovski koči.
Deltoidi so tisto leto vse vikende igrali pri hotelu v Rakovem Škocjanu. Vzeli so bili namreč kredit za novo ozvočenje, pa jim je vsak zaslužek prišel zelo prav. Vmes so zato prišli igrat še k tej lovski koči, pa tudi v Lipico in morda še kam, saj je bilo leto 1970 zanje zelo delovno. V Škocjanu so igrali tudi čez zimo, saj je tamkajšnji hotel takrat živahno cvetel – imel je dobro kuhinjo, muziko za ples in zato veliko obiska.
Na sliki vidimo, da ima veselični prostor oziroma plesišče z dvignjenim odrom za muzikante po stari šegi leseno ograjo iz obeljenih mladih smrek in okrasje iz bukovih vej. Pogrešamo še kak pankeljc, ampak v tistem času očitno niso bili več v modi. Dogodek se je začel z mrščanjem dežja in organizatorji so bili v skrbeh, saj je veselici slabo kazalo, potem pa se je nebo zvedrilo in prireditev je zelo lepo uspela.
Ni pa znano, katere družabne igre – če sploh kakšno – so si bili organizatorji omislili za dodaten zaslužek: so gostje plačali, da so lahko za šalo koga vtaknili v ogrado, kjer je bil “zapor” in je moral tam ostati določen čas ali pa tako dolgo, da je zanj kdo plačal “varščino”? So ljudje kupovali srčke in jih pripenjali dekletom na prsi ter tako izvolili “kraljico srčkov” z največ papirnatimi okraski na obleki? So imeli strelišče, kjer so lahko fantje z dobro odmerjenim strelom iz zračne puške pristreljali dekletu košat cvet iz papirja ali kak drug dobitek? So pripravili tombolo ali srečelov? Nič ne vemo.
Deltoidi so na sliki oblečeni po takratni modi, ki je tudi za moške predpisovala pisane srajce z zanimivimi ovratniki in brez zapestnikov, s cvetličnimi vzorci, za posebne priložnosti celo čipkaste, pa hlače na ponglc – zgoraj tesno oprijete, od kolena navzdol pa zvončasto razširjene. Tudi frizure imajo po zadnji modi: lasje so malo daljši, čeprav tukaj ne več počesani strogo na čelo … pa zalizci so prišli spet v modo in brki a la Mišo Kovač. Bog varuj, da bi takle mladenič oblekel široke, ravno ali korenčkasto krojene hlače, obul špičake – zdaj so bile v modi prisekane konice čevljev – in se postrigel na golovratko ali nosil čufo! Pri priči bi ga imeli za zaostalega, čeprav so se ta stari doma in v šolah, celo v službi, neprestano usajali nad uporno in podivjano dolgolaso mladino. Bili so po svoje res prevratni časi.
Na sliki se skrajno levo za vejami skriva otrok, ki si je hotel podrobneje ogledati muzikante in njihovo opremo, potem pa s kitaro v roki že stoji Lubče, mojster vokala in ritem kitare. Bila sva sošolca vseh osem let in večino od tega tudi sovaščana. Kdo bi si bil na naših skupnih osnovnošolskih poteh mislil, da bo kdaj spravil od sebe takšne glasove, kot jih je pokazal pri Deltoidih!
Poleg stoji Stojan Šparemblek, saksofonist in klarinetist iz Martinjaka, ki je še vedno aktiven glasbenik in igra tudi klaviature. Nato Franc Žnidaršič piha v trobento. Ko se je poslovil od Deltoidov, je začel igrati ritem kitaro v triu, ki ga je vodil harmonikar Jože Truden – Hlepin, kontrabas pa je v njem igral Bogo Mulc – Culcov.
Klaviature je takrat igral Janez Žnidaršič iz Cerknice, ki je bil najprej pri Stalaktitih, okrog novega leta 1969/70 pa se je priključil Deltoidom. Tako sta obe znani glasbeni skupini začeli leto 1970 v novi zasedbi.
Za bobni sedi Frenk Intihar, ki zdaj živi v Kanadi. Bil je najstarejši v skupini ter vodja ansambla in organizator.
Naslednji je Bernard Turk – Beno, njegovo področje je bas in solo kitara ter vokal. Peli so po malem vsi, razne pihalcev seveda, glavni pevec pa je bil Ljubo Bavec. Jakoba Prevca ni na tej sliki, ker ni muziciral, je pa bil mojster za tehnično podporo, trženje in kar je bilo pač treba.
Večina članov ansambla Deltoidi je bila torej iz Loške doline, zaposlena v Kovinoplastiki in tudi izšolana z njeno pomočjo. Bili so orodjarji, strojni ključavničarji, električarji, strojni tehniki in še kaj. Beno Turk je, sicer že poklicno izobražen, če se ne motim, začel v Inoxu pod skafandrom kot brusilec nerjavečih korit, potem je ob delu napravil STŠ, doštudiral Višjo šolo za varstvo pri delu, se zaposlil v Službi varstva pri delu, postal vodja, pozneje pa pobudnik in organizator Obratne ambulante Kovinoplastike. Ima velike zasluge za vzorno zdravstveno in tehnično varstvo delavcev KPL v tistem času. Potem je bil aktivist pri ustanavljanju Družbe pooblaščenke Kovinoplastike in do konca prizadeven pri njenem reševanju …
Deltoidi so igrali vsepovsod – na gasilskih veselicah, recimo v Horjulu, na zabavah za 8. marec, na veselicah v TVD Stari trg… Hodili so igrat tudi na Hrvaško – v Prezid, Tršče in Čabar, pa tudi na Gorenjsko. Trikrat so igrali v Bohinju v hotelu Zlatorog, dvakrat v Hotelu pod Voglom, kamor so se enkrat zaradi sneženja na silvestrovanje komaj prebili, a niso razočarali polne dvorane gostov, ki so prišli na ples. Proti koncu obstoja so Deltoidi nastopili tudi v Števerjanu na enem prvih tamkajšnjih festivalov …
V starotrškem TVD so igrali najmanj trikrat letno: za novo leto, za pusta in osmi marec, ampak po dva dni zaporedoma, ker je bilo obiskovalcev toliko, da niso mogli vsi noter, pa so naslednji dan prireditev ponovili. Ljudje so prihajali tudi s šihta po deseti uri. Takrat so bili vsi zelo družabni in vsak se je ustavil na veselici, kjer je bilo najbolj lepo in vsa dolina je bila tam. Ni bilo še televizije in nikoli ni bilo problema, da veselica ne bi uspela. Vstopnina je bila majhna, dobila se je pijača in tudi hrana – klobase sta v TVD kar tam zraven telovadnice v garderobah kuhali hišnica Malka Mlakarjeva in Slavka Nelc iz Pudoba. Organizatorji – in včasih tudi muzikantje – so morali vsakokrat pred veselico telovadno orodje potisniti k steni, vse stole in mize prinesti s podstrešja, jih razmestiti in pripraviti plesišče, po končani veselici pa vse znesti spet nazaj ter počistiti telovadnico, da se je v njej lahko v ponedeljek zjutraj začel pouk telesne vzgoje. Zato so bile veselice vedno med vikendi.
Deltoidi so bili otroci tistega časa – oblečeni po amerikanski modi otrok cvetja so za ples igrali muziko Slovenije, Jugoslavije, Anglije in še kakšno – eno rundo domače, narodne in narodnozabavne skladbe in naslednjo popularne popevke, beat, shake in podobno. Harmoniko je pri domačih vzel v roke Janez Žnidaršič, ko je zazvenel beat, je sedel za sintesizer. Plesali smo na Avsenikovo Golico in Šerfezijvo Ximeroni, ne vem čigavo že Suze liju plave oči in Zbog jedne divne crne žene, pa na pesmi iz repertoarja Crvenih koraljev, Shadowsov, Cliffa Richarda, da ne govorim o Beatlih in ansamblu Lojzeta Slaka… Deltoidi so bili carji!
Slovarček:
- pankeljc: okrasni trakec iz krep papirja
- golovratka: pasma kokoši z golim vratom
- mrščanje: 1. drobno pršenje dežja, 2. majhna mravljinčasta bolečina
- na ponglc: zvonasto (šaljivo)
- čufa: koder las nad čelom, čop
- Kovinska: Kovinoplastika
- šiht: delovna izmena
Viri:
- Franc Žnidaršič, Iga vas, december 2021, ustno
Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1970
Avtor: ni znan
Zbirka: France Žnidaršič
Skenirano: 11. 11. 2021
Oblika: fotografija