Jožef – Pepi Juvančič se je rodil leta 1903 v Divači kot četrti otrok železniškega čuvaja Franca Juvančiča in Marije Juvančič (roj. Jernejčič). Dve leti kasneje se je rodil še najmlajši v družini Uglovih, Mirko. Zato je bila povezanost med njima največja. Ostali bratje in sestra so bili le starejši. To pa je pogojevalo tudi to, da sta mladost preživljala v čuvajnicah ob železniški progi. Družina Franca in Marije Juvančič je bila namreč družina železniškega čuvaja.
Podatkov, kje je obiskoval osnovno šolo, ni. Je pa na starost in obstoječe podatke, Pepi po koncu 1. svetovne vojne kmalu odšel na odsluženje vojaškega roka in v vojski tudi ostal ter tu nadaljeval svojo vojaško kariero. Že leta 1926 je poslal bratu Mirku fotografijo iz Niša. Zanimiv je datum: 4. 4. 1926 (velikonočni ponedeljek), 6. 4. 1926 pa je odšel na služenje vojaškega roka njegov brat Mirko.
O fotografiji vem le to, da je bila posneta na velikonočni ponedeljek leta 1926. Kdo so na fotografiji in kje je nadaljeval svojo kariero, ostaja skrivnost. Vendar so znani drobci iz njegovega življenja. Na fotografiji stoji Pepi skrajno levo.
Tako zasledimo podatek, na poročnem listu da sta se 11. 5. 1930, poročila Angela Krištof prodajalka Rakek 153 in ženin Miroslav Juvančič Rakek 151. Priča Josip Arko, železničar (mož ženinove sestre Marije) in Josip Juvančič, pešadijski narednik (ženinov brat).
Na osnovi pripovedovanj očeta in fotografij v domačem arhivu ter “Činov Vojske Kraljevine Jugoslavije za Kopensko vojsko”, sem počasi sestavil vojaško pot strica Pepija.
Na naslednji fotografiji, ki jo je poslal bratu ima že čin podporočnika.
Na tej fotografiji, ki je verjetno že iz leta 1939 v Bjelovarju, kjer pa ima čin kapetana 1. klase. Oblečen je po vsej verjetnosti v paradni uniformi s sabljo za pasom. V pismu Ankice iz 22. 4. 1939 je razvidno, da je takrat prevzel v Bjelovarju novo četo.
Vse fotografije so izdelane kot razglednice.
Stric Pepi se je poročil z Ankico (roj. 1911) Fristak iz Zagreba. Kdaj sta se poročila ni znano, otrok nista imela. Ankica je bila iz tako imenovanega meščanskega sloja. Vedno se je bom spominjal kot »fino« damo, vedno urejeno, s klobučkom na glavi. Lahko bi rekli tudi prava oficirska gospa.
Iz pisem, ki jih je pošiljala Ankica na Rakek, je razvidno, da sta se v začetku leta 1939 preselila v Bjelovar, kjer je Pepi prevzel novo četo. Po razpadu stare Jugoslavije sta se vrnila na Rakek. Tu pa so ga okupacijske oblasti zaprle in odpeljale v internacijo. Tako je vse do kapitulacije Italije leta 1943 preživel v taborišču Padova. O tem obstaja pismena korespondenca med stricem in njegovim bratom ter Ankico in mojo mamo. Žena Ankica je ostala na Rakeku vse do začetka leta 1943.
Po prihodu iz taborišča se je umaknil v Zagreb, po osvoboditvi pa zaposlil v Zagrebški zavarovalnici. Večkrat se je vrnil tudi domov na Rakek. Tu je imel prijatelja Franja Zorca, ki je bil tudi predvojni oficir, poročen z Zagrebčanko Marijo, znanko žene Ankice. V Zagrebu pa je imel tudi pristne stike z nečakinjo Jožico Arko, poročeno Marić, hčerko sestre Mici.
Stric Pepi je umrl v Zagrebu leta 1997, istega leta tudi njegova žena Ankica. Pokopana sta na Zagrebškem pokopališču Mirogoj.
Viri:
- domači arhiv
- Čini Vojske Kraljevine Jugoslavije (Marko Gorše)
Kraj: Rakek
Datum: 1903
Avtor: neznan
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 30.11.2021
Oblika: 3 fotografije