Vzdolžni profil proge z označenimi čuvajnicami
Pred 160 leti je bila tehnologija železniškega prometa manj razvita, zato je bilo potrebno večje število osebja, ki so nadzirali vožnjo vlakov in stanje proge ter progo varovali. Zato so bile ob važnejših objektih čuvajnice, naseljene s čuvaji, ki so skrbeli za varnost proge in prometa.
Poleg naseljenih čuvajnic so bile še tako imenovane male čuvajnice, ki so služile le kot signalne ute in zavetišča. Zidane so bile kvalitetno iz obdelanega kamenja po tipiziranih načrtih z za današnje razmere zelo skromnim bivalnim standardom; toda veliko boljše kot kmečke hiše v okolici, imele so zidano stranišče z greznico.
Legenda prikazuje različne tipe čuvajnic
Glede na velikost delimo čuvajnice na enojne in dvojne. Enojne čuvajnice so bile namenjene eni družini, dvojne pa dvema družinama. Enojne čuvajnice so imele tloris 6 x 6,5 m, dvojne pa 11,5 x 6,5 metra. Za strešno kritino so služili korci.
Vse čuvajnice so bile tipske, vsaka je imela lasten vodnjak. Grajene so bile v klasičnem avstrijskem alpskem slogu in dokaj kvalitetno. Zato so se vzdrževalna dela nanašala predvsem na popravila streh in v drugi svetovni vojni požganih čuvajnic. Poznejše dozidave in adaptacije so jih arhitekturno iznakazile.
Čuvajnic v klasičnem smislu po prvi svetovni vojni niso več gradili, temveč le stanovanjske hiše. Nekatere čuvajnice so bile namenjene samo odjavni službi ali pa za stanovanja. Čuvajnice so bile na levi ali desni strani proge; vedno so imela standarden razpored prostorov in sleme pravokotno na os proge. Na ovinkastih delih proge so čuvajnice praviloma gradili na njeni zunanji strani ali pa na vzpetini, da je imel čuvaj boljši pregled nad progo.
Čuvajnica 717 je bila 566 m pred postajo Rakek
Vsaka čuvajnica je imela oznako. Oznaka je bila napisana v kontrastni barvi in velika ter tako vidna in razpoznavna že od daleč. Oznake so bile napisane na stenah, ki so bile pravokotne ne železniške tire, tako da se jih je videlo čim dlje. Prvotno so bile to številke, napisane s črno barvo na beli podlagi s črno obrobo. Številka je označevala številko čuvajnice od Dunaja proti Trstu, pozneje od Beograda proti Sežani.
Ob vhodu v čuvajnico je bila polica, kjer je bil postavljen čeber z vodo in z zajemalko, poleg je bil umivalnik – lavor in posoda za odpadno vodo. Standardna oprema v čuvajnicah je bila:
- postelja,
- omara,
- miza,
- stol,
- omarica,
- posoda z vodo,
- polica,
- sklednik,
- ura z nihalom.
Poleg najnujnejše stanovanjske opreme je bila v čuvajnici tudi službena oprema. V vsaki zasedeni čuvajnici so morala biti na razpolago signalna sredstva in osnovno orodje.
Signalna sredstva:
- 6 razpočnikov,
- 2 zelena signalna loparja,
- 2 rumena signalna loparja,
- 2 rdeča signalna loparja,
- ročna bela svetilka s 4 belimi stekli,
- 5 signalnih svetilk z izmenljivimi barvnimi stekli.
Orodje:
- lopata, železna,
- kramp, dvojni,
- lopata lesena za kidanje snega,
- kramp za podbijanje,
- sekira za drva,
- ključ za privijanje vijakov in tirfonov.
Druga sredstva
- fašine,
- spone za zavarovanje počene tirnice,
- izpisek iz voznega reda,
- predpisana literatura,
- telefonski dnevnik,
- ura.
Okna, ki so bila obrnjena proti progi, so morala biti ponoči zaprta s polkni ali zagrnjena z gostimi zavesami, zavese pa niso smele biti rdeče ali zelene barve. Pred čuvajnico in v bližini železnice je bilo prepovedano razobešati ali sušiti perilo, posteljnino itd. Perilo so smeli sušiti le za čuvajnico, kjer ga potniki iz vlaka niso mogli videti.
Za razsvetljavo so čuvaji največkrat uporabljali petrolejke, na delovnem mestu pa tudi svetilke na repično olje. Pozneje so se uveljavile tudi karbidovke.
Obvestilo o odhodu vlakov s sosednjih postaj sprejema čuvaj s signalnim zvoncem ali po telefonu.
S pravilniki so bila določena stroga pravila vedenja v čuvajnicah, prenočevanje tujih oseb je bilo strogo prepovedano. Za bivanje v čuvajnicah so čuvaji železnici plačevali najemnino, ki pa ni bila visoka. Ko se je čuvaj upokojil ali prenehal z delom na železnici, se je moral v roku enega meseca izseliti iz čuvajnice. Enkrat letno so opravili pregled vseh čuvajnic in predvideli potrebno obnovo objektov. Zaželeno je bilo, da je čuvaj ob čuvajnici posadil tudi kakšno sadno drevje in okrasno grmičevje, vendar tako, da mu ni zastiralo pogleda na železnico in ni ogrožalo TT napeljav. Na mestih, kjer so nekoč bile čuvajnice, še danes lahko najdemo češnje in slive, pa tudi trajne cvetnice.
Ob čuvajnici je čuvaj lahko v skladu z navodili progovnega mojstra (nadzornika proge) lahko zgradil še kokošnjak, svinjak, skedenj ali manjši hlev.
Čuvajem proge so rekli tudi “vahtarji” in čuvajnicam “vahtnice”, kar izvira iz nemške besede (bahn)Wächter (železniški čuvaj) in Wächterhaus (čuvajnica).
V čuvajnicah so lahko gojili le manjše domače živali za lastno prehrano. Vse živali so morale biti zaprte v stajah ali ogradah. Če je družina imela psa, je moral biti priklenjen na verigi ali varno zaprt. Reja konj ni bila dovoljena. Navadno je bila domača žival pri čuvajih koza. Tako so koze imenovali tudi “železničarske krave”. Poleg koz so čuvaji gojili večinoma kunce, kokoši in prašiče. Pri vseh čuvajnicah so vlaki povozili veliko kokoši, ki so se pasle okrog čuvajnic. Večkrat so šle na tire za hrano, saj se je iz vagonov stresala koruza ali druga hrana.
V čuvajnicah so si drva sami priskrbeli. Občasno so nekaj drv dobili, kadar so na širšem območju železnice čistili gozd. Včasih so dobili tudi dotrajane prage ali premog. Ob čuvajnicah je bila prosto stoječa lesena drvarnica.
Čuvaje je zaznamovala prometna odrezanost, socialna izolacija, težke življenjske razmere, malo obdelovalne zemlje, nevarnost povoženja itd. Čuvajnice so bile pogosto utesnjene, postavljene med železnico, cesto ali gozd. Ob čuvajnici je bilo običajno še nekaj prostora za vrt ali njivo.
Čuvaji so skrbeli za varnost na progi, progo vzdrževali, skrbeli za cestne in potne prehode čez progo, skrbeli za varnost pred požarom v požarnem pasu in opravljali druga dela na določenem delu proge. Do druge svetovne vojne so morali čuvaji sami odpravljati manjše napake in poškodbe na progi.
Večino čuvajnic so partizani med vojno požgali. Po vojni so le malokatero obnovili, saj niso bile več potrebne. S spremenjeno tehnologijo dela na železnici in ukinitvijo zaporničarske službe so čuvajnice izgubile pomen in jih je železnica opustila in prodala. Čuvajnice so stare, majhne, izpostavljene tresljajem, na samoti, brez pravih poti, brez vodovoda, v varnostnem pasu železnice in kot stanovanjski objekti so zgrajene preblizu tirov. Nekatere čuvajnice so bile še brez elektrike in za stanovanjske namene neprimerne. Ker čuvajnice za sodobni železniški promet niso potrebne, jih niso obnavljali, ampak so še obstoječe prodali ali porušili.
V primerjalni tabeli čuvajnic je podana razdalja iz Dunaja in iz Beograda. Sedanja kilometraža je večja, ker je treba prišteti lok v Borovnici.
Prispevek je napisal: Karel Rustja.
Kraj: Rakek
Datum: 1860
Avtor: neznan
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: neznano
Oblika: dokumenti