Poziv za odhod na služenje vojaškega roka v Kraljevo. Poziv je bil obenem vozna karta. Na zadnji strani pod točko »c« med drugim platnena veča za pošiljanje civilne obleke domov.
Podpisal ga je takratni načelnik Oddelka za narodno obrambo občine Cerknica Stane Rožič.
Poziv, zadnja stran: kaj je treba prinesti s seboj.
Po zaključku vajeniške dobe so me jeseni leta 1965 iz pisarne v službi klicali na telefon. Klical me je referent iz Oddelka za narodno obrambo Cerknica, recimo mu referent »M«. Pogovor je potekal približno takole: »Halo, a si ti Juvančič?« Ja. Po pritrdilnem odgovoru je sledilo naslednje vprašanje: »Koliki si?« Kaj? »Visina«. Ne vem. »Imaš ličnu kartu?« Kaj? »Osobnu.« Imam. »Poglej šta piše tamo.« Odšel sem po osebno izkaznico in prebral višino. Pisalo je 165 cm. Referent je bil s podatkom zadovoljen.
Kmalu sem dobil poziv za zdravniški pregled pri dr. Emilu Trudnu. Opravi sem vse preglede, zdravnika pa je zmotila moja velikost. Ponovno so me izmerili in ugotovili, da sem visok 170 cm. Nastala je panika, za predvideni rod vojske, tankist, sem bil prevelik. Kaj sedaj? Staknili so pametne glave in odločili »Privremeno nesposoban«. Kakšne velike žalosti v srcu nisem čutil, postati tankist pa res ni bila moja želja.
Sledilo je leto 1966 pozno spomladi. Dobil sem obvestilo od referenta »M« da se javim na Oddelka za narodno obrambo. Po hitrem postopku sem bil prepoznan za sposobnega služiti vojaški rok. Dobil sem uradni poziv.
V Rakovem Škocjanu pri hotelu smo se 10. 7. 1966 od prijateljev poslavljali dolgo v noč. Na fotografiji se vidi zaskrbljenost na obrazu in utrujenost od napornega slovesa.
Še rahlo utrujen je sledil odhod 11. 7. 1966 z železniške postaje Rakek. Nisem bil sam, iz Cerknice smo šli skupaj v Kraljevo Janez Žnidaršič, Ludvik Kranjc, Franc Cvetko in mislim da še eden. Upam, da se bo javil.
Že takoj na vlaku smo skovali načrt, kako si bomo najprej ob prihodu v Beograd na železniško postajo, kjer naj bi presedali, odšli malo na ogled Beograda. Naj povem, da so nam že v Cerknici zabičali, da si moramo zapomniti številko Vojne pošte. Prišli smo v Beograd in izstopili iz vlaka. Že so nas obstopili vojaki vojne milice in vprašali po številki Vojne pošte. Izstrelili smo jo kot iz topa. Ogled Beograda je tako odpadel.
Slično se je dogodilo tudi ob prihodu v Kraljevo. Tu so nas združili po skupinah in odšli smo proti kasarnam. Na mostu preko reke Ibar pa presenečenje, prišli smo v naselje Ribnica. Tu je bil center za usposabljanje šoferjev, traktoristov in motoristov. Sledilo je razporejanje po posameznih četah in vodih. Mene so postavili v vrsto za traktoriste. Ko sem to ugotovil, sem se prestopil za eno vrsto naprej, ne vedoč, kaj se skriva v tej vrsti. Pristal sem v četi motoristov. Sledilo je obvezno razkuževanje s prahom (verjetno DDT) ter preoblačenje v »paradno« vojaško delovno obleko ter dodelitev »kreveta«. Naslednji dan je sledilo pakiranje civilne obleke v platnene vreče, ki smo jih prinesli s seboj, da so jih odposlali na naš domači naslov. In nato je sledilo striženje. Bili smo prva generacija, ki je lahko izbirala dolžino frizure, od 0 do 5 cm. Vsi Slovenci na 5 cm! Velika napaka, v Kraljevu je bila visoka temperatura, pod kapo pa tudi, da bi celo uši pobegnile, če niso ob razkuževanju. Kmalu smo bili vsi ostriženi na kratko.
Vojaško življenje se je začelo.
Vendar moram omeniti zanimiv dogodek. Že po 14 dneh je moral Janez Žnidaršič domov po harmoniko!
SE NADALJUJE!
Slovarček:
- krevet: postelja
- privremeno nesposoban: začasno nesposoben
Viri:
- domači arhiv
- Janez Žnidaršič
Kraj: Rakek
Datum: 1966
Avtor: eden od kolegov z mojim fotoaparatom
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 8. 12. 2021 in 28. 11. 2021
Oblika: dokument, fotografija