Na sliki sta letali Utva 213. To je bilo jugoslovansko vojaško šolsko enomotorno nizkokrilno dvosedežno letalo z dvojnim krmiljenjem za napredni prehod, urjenje in bojno usposabljanje, sodobnimi aerodinamičnimi linijami, leseno konstrukcijo s pomičnim podvozjem, fiksnim repnim kolesom in zaprto kabino. Na podlagi internega natečaja so leta 1946 izdelali načrte leta za šolanje pilotov. Prototipe so izdelali v tovani Ikarus v Zemunu, zato jih najdemo tudi pod tem imenom. Prvič so poletela leta 1948. Po prestanem testiranju so jih serijsko izdelovali v tovarni letal Utva v Pančevu. Skupno so izdelali 196 primerkov. Največ jih je bilo v Pilotski šoli v Mostarju. Tudi ta dva na sliki sta mostarska. Z enakimi je letel tudi Ivan Ileršič, ki je bil lastnik slike, zdaj jo hrani njegova žena. Letala so se »upokojila« leta 1961.
Od nekdaj so me fascinirala letala. Bo najbrž kaj v genih, saj je bil moj stric pilot. Zna biti tudi kakšno posebno rakovško sevanje, saj so bili trije Rakovčani povojnih generacij v pilotski šoli v Mostraju, kasneje pa še moj sošolec. Želela sem si, da bi se vsaj enkrat peljala z letalom. Na to sem morala čakati kar 46 let, ko smo se odpravili na dopust v Tunizijo. Na dan odhoda sem vstala ob osmih in še vedno nisem imela rajsefiber (potovalne mrzlice). Šla sem na stranišče. Čez pol ure še enkrat. Aha, moja rit ve, da bo prvič potovala z letalom. Odleteli bomo s Slivnice. To je fajn, ker jo imam tu za ritjo, metla pa je še od včeraj segreta. Potem ugotovim, da je to mariborska Slivnica. Poglej no, Štajerce, kradejo imena.
Odpravimo se ob pol dvanajstih, za vsak slučaj, in na letališče prispemo ob pol dveh. Avijon gre ob treh, če bo točen. Predstavnica agencije je že tam. Pa mi, pa nobenega drugega. Razdeli nam karte. Se usedemo, pa čakamo, pa čakamo, pa čakamo, pa čakamo. Ob pol treh nam zvagajo prtljago. Vso skupaj. Imamo še 140 kil fore. Ponovno čakamo. Ob treh nas rentgenizirajo (pljuča imam zdrava) in zaprejo v čakalnico. Enosmerna pot. Pa ne moreš ne naprej ne nazaj. Kaj se ni že Prešeren nekaj takega spraševal? Avijon prileti. Ga spucajo, nalijejo kerozin in naložijo kufre. Upam, da prave. Še vedno čakamo, še vedno sem kul. Sam’ kadila bi! Končno nas spustijo na letalo. Čakamo. Potem le zaprejo tista vrata.
Gospa stjuardesa pokaže, kako se pripnejo varnostni pasovi. Samo kaže, govori en stric. Kako me bo ta pas zadržal, ne vem, ker prime glih pod vampom in če bi slučajno strmoglavljali, me bo katapultiralo ven. Jaz nimam vampa za zagozdo. Potem pokaže, kako dela gas maska, pa rešilni jopič. Kaj mi bo pomagal, saj nisem na Titaniku, ampak v letalu. No, saj na Titaniku jim tudi ni pomagal. Sploh pa naj gledajo, da bodo tako peljali, da jaz tega ne bom rabila. Nato se po vzletni stezi prav počasi nekam premikamo. Če bo pri tej hitrosti vzletel, si mislim, potem imajo sosedove kure tud še šanse, da bodo kdaj vzletele. Če jih bo spustil iz kletke ven. Ampak na koncu piste obrne in zašiba in kar naenkrat se odlepi od tal.
No, pol me je pa ratalo strah. Je bilo približno tako, kot ko smo hodili z Yugom po krampir v Italijo. Potem pa za nazaj nisem nikoli vedela, ali bo Yugo, poln krampirja, speljal na vrh klanca, ali bo prej crknil. Ampak srbski Mercedes je vedno speljal. No, Tunisia Air, s češkimi piloti, je tudi. Na 10.000 metrih, pri minus 50 stopinjah, je tudi strah pričel zmrzovati. Nato so postregli s hrano. Hvala bogu, da se človek vsaj malo zamoti. En tunizijski riž z zelenjavo je bil prav okusen. Pa še dve bombici kruha, en putrček, pa sladica, da bi še jaz znala boljšo narediti. Ko je prinesla stjuardesa kavo, sem kar planila po njej. Po kavi! In sem si seveda oparila gobec pa jezik. Pa nisem imela več časa na strah misliti. Sedaj tudi vem, kaj je turbulenca. Praktično, teoretično mi je bilo jasno že prej. To je, ko imaš tisto, kar je bilo prej v hlačah, kar naenkrat za vratom. Lahko bi malo gledali, kdaj bo turbulenca, pa bi tisto hrano prinesli potem, ne pa da mi je vso želodčno vsebino zmešalo z možgani, pa zdaj ne vem, kje je kaj.
Po dveh urah končno priletimo na letališče Monastir. Kakšna zveza z našo mono?! Tam pa potne liste pregleduje en uradnik, ki je hodil še v jugoslovansko šolo. Če bi jaz tako hitela, ne bi bila na dopustu, ampak bi imela še stranke od prejšnjega ponedeljka. Soparno je za znoret. Diham na škrge, ampak kadim pa lahko, kjer čem in kar čem oziroma kar imam. Sicer je res le 26 stopinj, je pa zato 80 % vlaga. Po treh mesecih je včeraj deževalo. A je moralo?! Po enem dnevu se jaz odločim, da nazaj ne grem z avijonom.
– Kako boš pa šla?
– Tuki čez bom plavala do Sicilje, me bo že kakšna ladja pobrala. Na Siciliji na vlak, z ladjo do Italije pa spet na vlak.
Kot nikoli, tudi tokrat ni bilo po moje in tudi nazaj sem morala z letalom. Ko opravimo rentgenski pregled, nas spustijo v čakalnico letališča, ki je večja, kot celo mariborsko letališče skupaj. Čakamo in čakamo. Kamor koli pogledam, se mi prikazujejo cigareti, le da so vsi prečrtani. Potem le odprejo tista vrata in spokamo se na avtobus, ki nas pelje 100 metrov do letala. Halo! Teh sto metrov bi šli pa lahko tudi peš. Še jaz bi šla, k sem lenuh po naravi. Z avtobusa prestopimo na letalo. Posadka je ista, letalo tudi. Sedim v četrti vrsti ob prehodu. Ne vidim skozi okno. In kako ga bom odprla, če mi bo slabo? Ko smo vsi na letalu ugotovim, da so prve tri vrste prazne in prav prijazno (priliznjeno) vprašam gospodično stjuardeso, če se lahko presedem eno vrsto naprej, k oknu. Pa reče, da morajo biti prve tri vrste prazne zaradi teže, da bomo lahko vzleteli, ko bomo v luftu, se pa lahko presedem. Prosim? Zaradi teže? Kaj baba slabo vidi, al kaj? Sem imela surlo, da se je tudi izmeriti ni dalo. Ampak ko smo bili zgoraj, sem se pa presedla in sem videla cel zemljevid spodaj. Sem kar pozabila na strah. Ko smo pristali, sem poklicala mamo, ker je naročila, naj jo pokličem, ko bomo prišli domov. Kličem enkrat, dvakrat, trikrat, se ne oglasi. Češpe pobira, ko bog, rečem Sebastjanu. In ko pridemo domov se izkaže, da sem imela prav. Grem na vrt, da bo na lastne oči videla, da nobenega gor ne pustijo, ker prej ni bila čisto prepričana.
– A sta lačna?
– Ja.
– Pejta jest, sem golaž skuhala.
– Sebastjan že je, jaz pa ne bom. Ne bo una baba češka meni govorila, da zarad mene avijon ne more vzletet!
Viri:
Kraj: Mostar
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Ileršič
Skenirano: 17. 5. 2022
Oblika: fotografija