Še ena izmed slik, ki so me doletela po čiščenju arhiva slik. Vidimo načrt za pralnico in stranišče na rakovški železniški postaji. Kaj več podatkov o gradnji in namenu ni najti. Je pa zagotovo bila naprej od carinarnice, kasnejšega sodišča, ob slepem tiru. Nekateri krajani se je še spominjajo. Kdaj se je (so jo) podrli, ne vemo. Zna biti, da je »padla« leta 1944 ob letalskem napadu.
Včasih so ženske prale na potoku. To so delale bolj redko. Ker so se tudi umivali bolj redko, je bilo osebno in posteljno perilo fejst umazano. Treba ga je bilo namakati in fejst drgniti ob perilnik. Perilo so kuhali v svinjskem kotlu ali kakšni drugi večnamenski posodi. Najhuše je bilo perilo dovolj oviti. Spomnim se mame, ko je prala na roke in kako ni mogla verjeti, da ji več ni treba, ko je dobila pralni stroj. Ko je ta obnemogel, smo kupili Obodnin-ovega. Je bil poceni, pa ravno toliko vreden. Ker je bil črnogorske izdelave, je pral malo manj časa kot mama na roke. Ovijal pa je s hitrostjo 300 obratov na minuto. Še jaz, k sem švoh v rokah, bolj ovijem.
Po podpisu Rapalske pogodbe je Rakek postal obmejna postaja. Na Rakeku je bila carinarnica, financarji, špediterji, lesni trgovci. Vsi niso bilo oženjeni in sklepam, da je bila pralnica namenjena prav takim strankam. Poleg tega so v njej prali gostilniške prte in posteljno perilo okoliških prenočišč. Seveda proti plačilu. Ni mi uspelo izbrskati, kdo je bil lastnik pralnice – železnica ali katero drugo podjetje.
Rakovška pralnica je bila moderna. Imela je parni kotel. Perice so delale na toplem, čeprav je bilo delo izredno težko. Roke so imele vse rdeče in razžrte od luga. Pa nobenih krem za blaženje bolečin. Ko je bila mama dekla pri bogati hiši, je morala prav tako prati na potoku. Pozimi je morala prebiti led, da je lahko prala. Perilo je sproti zmrzovalo, njene roke tudi. V hiši pa je bila moderna kopalnica z banjo in pečjo, ki je grela vodo. Po nekaj letih ji je bilo diskriminacije dovolj in uprla se je. Povedala je, da bo prala v kopalnici ali pa sploh ne. Pa so ji dovolili. Ampak leta na potoku so pustila posledice, ki so se pokazale šele na stara leta.
Desno od pralnice so bili pisoarji in dva WC-ja, eno za ženske in eno za moške. Suma sumarum tri za moške. V službi smo imeli dve stranišči za moške in dve za ženske. Moških je bilo pet, žensk pa trideset plus vse stranke. Kljub temu sem nekoč naletela na moškega na ženskem stranišču, ki je lulal kar pri odprtih vratih. Ker me je fejst tiščalo, sem bila tudi fejst tečna in sem mu rekla:
– Joj, gospod, a ne znate brat?
– Nič ne piše.
– Ne, so pa slikce narisane. Kako ste pa izpit za avto dobili, če jih ne znate brat? Pa vsaj vrata bi zaprli!
Za nalašč sem šla pa jaz v moško stranišče. Tam je bilo vedno frej, pa še bolj čisto kot žensko.
Izsek je iz razglednice rakovške postaje iz leta 1933. Na njem je slika pralnice. Za boljšo orientacijo lahko pogledate sliko na povezavi https://stareslike.cerknica.org/2014/11/02/1933-rakek-zelezniska-postaja-2/
Kraj: Rakek
Datum: 1923
Avtor: neznan
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 21. 1. 2015
Oblika: načrt