O tej fotografiji ne vem prav dosti. Po oblekah sodeč je nastala konec štiridesetih ali v začetku petdesetih let 20. stoletja. Pred cerkev Marije vnebovzete v Vremskem Britofu so prinesli belo krsto. Slika mi je sedla v srce, ker gre za smrt otroka. To je grozljiva izkušnja za starše. Najhuje je, če morajo pokopati svojega otroka, ker naravni red ni tak.
Smrt so naznanili cerkveni zvonovi. Po zvonjenju se je dalo ugotoviti, kdo je umrl. Zvonjenje za moške je bilo z velikim zvonom, s srednjim za ženske in z majhnim zvonom za otroke. Mrliče so pokopavali tretji dan. Krste naj ne bi bilo pri hiši in so jo morali prinesti pogrebci. Kasneje, v začetku 19. stoletja je imel vsak gospodar doma pripravljene deske za krsto. V naslednjem stoletju pa so jih že delali vaški mizarji, ki so prišli na dom »vzet mero«. Za poročene je bila temno pobarvana, za samske in otroke največkrat bela. Pri slednjih so bili tudi pogrebci, ki so krsto nosili, samski. Ob krsti so nesla svečo štiri neporočena dekleta. Tudi darovano cvetje je bilo belo.
Slovensko ljudsko izročilo pozna posebne zgodbe o umrlih otrocih. Po tem verovanju za njimi ne smemo jokati, ne obleči črnih oblačil in prižigati sveč, ker bi otroci preveč trpeli na onem svetu. Drugje verjamejo, da mati ne sme jokati za otrokom, ker bo njegovo oblačilce mokro in ne bo mogel z drugimi angelčki letati.
O belih krstah pišejo tudi številni pesniki in pisatelji. Ivan Tavčar v delu Pomlad: “Ko je stala mala bela rakev pred Kamnarjevo hišo, ko so se zbirali sosedje, da bi opravili pogreb, in ko so starši zdihovali in solzé si brisali z oči, prišla je zadnja iz veže stara babica, ki je še komaj hodila, ki je bila pol slepa, pa popolnoma gluha. Prilezla je torej iz koče, da bi vzela slovo od svojega ljubljenca, ki je tolikokrat bil zaspal v njenem naročju.
»Kaj boste jokali, kaj boste jokali, ljudje? Umrl je v svoji otročji mladosti in šel k Bogu brez greha, kakor je bil brez greha prišel od njega. Taka smrt je pomlad! Nas pa čaka ostra sodba in huda nam pojde za nebesa! Nikar ne jokajte!«
To rekši je položila breskvino cvetočo vejico. Bog zna, kje jo je bila odlomila, na rakev ter dejala še jedenkrat: »Taka smrt je pomlad.« In tisto breskvino cvetje so z Jurčetom zakopali in zagrebli v zemljo.”
Ivan Cankar – Nina: “Šel sem dalje; tam je bilo pokopališče. Naravnost na prostrani, z belim peskom posuti prostor pred pokopališčem je sijalo solnce in žareče se je svetil zid visokih zidanih vrat. Kakor na svatbo sta se zibala črna moška in bela rakev pod pazduho se je svetila kakor v bel prt zavita potica.
Med grobovi, med belimi spomeniki, med zelenimi gomilami — sami veseli obrazi; še to noč, še to jutro morda so bili žalostni in objokani; zdaj je sijalo solnce in je posušilo vse solze; pod črnim pajčolanom so se smejale jasne oči.”
Cerkev Marijinega vnebovzetja ali cerkev Marije vnebovzete v Vremskem Britofu je barokizirana gotska cerkev. Zgrajena naj bi bila v petnajstem stoletju in prezidana v sedemnajstem. Gotski prezbiterij krasijo neprecenljive freske iz 15. stoletja, ki so najstarejše v dolini Reke. Iz tega stoletja je tudi kip Marije z Jezusom. V cerkvi hranijo tudi slike goriškega slikarja Antonija Parolija iz 18. stoletja. V njej so pokopani predstavniki družin okoliških graščin. Prej naj bi na tem mestu stala cerkve sv. Jurija iz leta 1665. Ruševine so še ohranjene. Cerkev je vpisana v register nepremične kulturne dediščine Slovenije.
Viri:
- https://www.park-skocjanske-jame.si/vsebina/nasi-kraji/biosferno-obmocje-kras
- Angelos Baš (ur.): Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004, 730 str. : ilustr.
Kraj: Vremski Britof
Datum: 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 5. 7. 2022
Oblika: fotografija