Na sliki je cerkniško pokopališče s cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Kapela je ob vizitaciji leta 1581 že stala, cerkev je bila sezidana 1642. Vpisana je register nepremične kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo. Po Janezu Höflerju naj bi šlo za krstno kapelo. Čeprav stoji na pokopališču, ne vidi druge razlage za postavitev kapele stran, a še vedno blizu župnijske cerkve.
Obstaja urbana legenda (mislim, da v več slovenskih krajih) o pokopališču oziroma poti mimo njega. Pred davnimi leti sem jo izvedela na Brestu, ko sem tam delala med počitnicami. Neka ženska z Jezera, ki je bila tudi brestovka, se je po popoldanskem šihtu peljala s kolesom domov. Malo pred pokopališčem je srečala moškega in ta jo je vprašal, če gresta lahko skupaj.
- Seveda. Saj me je vedno tako strah mimo britofa.
– Mene je bilo tudi, dokler sem bil živ.
S staro mamo sem šla večkrat na pokopališče. Tako kot sedaj zase pravim – ko si star, moraš večkrat iti, da se počasi privadiš. Do našega groba sva morali mimo sveže gomile. Trnje iz enega venca je zagrabilo staro mamo za krilo. Ko je odpletala vejo iz kikle, je dejala: »Ko si bil živ, si bil babjek, pa še sedaj ne daš miru.«
Povedala mi je tudi zgodbo o dekletu, ki je ni bilo ničesar strah. Vaški fantje so jo izzvali. Če se res ničesar ne boji, naj gre ponoči na britof in tam na določenem kraju zabije kol v zemljo kot dokaz. Dekle je šlo. Na pokopališču je pokleknilo, zabilo kol in hotelo vstati pa ni moglo. Nekaj jo je držalo. Zjutraj so našli mrtvo. S kolom je zabila krilo v zemljo.
Kasneje mi je moj cenzor dejal, da je to zgodba iz Finžgarjeve povesti Gostač Matevž in dekletu je bilo ime Vida.
– To sem pa brala.
– Nisi. Če bi, bi si zapomnila.
Sem še enkrat prebrala knjigo. Imela sem čas, saj je dež tako padal, kot bi se pripravljalo k vesoljnemu potopu. Poleti pa ne, takrat pa ne. Sunce mu! V 105. Zvezku Slovenskih večernic iz leta 1954 je na staneh 79 in 80 zapisana zgodba. Vida ni šla na britof temveč na hrib Kres. Tam je res skozi sneg zabila kol v zemljo pa v kiklo tudi. Ko ni mogla vstati, je grozno zakričala. Slišal jo je Tevž, ki ga je imela rada, in jo rešil.
Ne morem pomagat, da je stara mama poznala enako/podobno zgodbo kot Finžgar. Vida ni umrla, dekle iz zgodbe stare mame pa. Pa da mi ne bo očital kraje intelektualne lastnine, bom pa povedala še eno zgodbo, ki ni od nikogar. Je čisto rakovška. Je bila ena ženska, ki je bila malo prizadeta, ampak kljub temu simpatična. Ni bila pa neumna, to pa ne. Vse je vedela – kdo je umrl, kje šmarnice rastejo, kdo je s kom in cigarete je fehtala. Te je potem vlekla na vseh mogočih in nemogočih krajih. Druga ženska je šla pa nekega večera, tema je že bilo, na pokopališče. Ko je šla po stezi dol, je na Žagarjevem spomeniku zasijala lučka in spet ugasnila. Ženska se je ustrašila in obstala, malo počakala. Lučka je spet močneje zasvetila in pojenjala. Sedaj ni ženska več čakala, ampak jo je ucvrla domov. Pa ni bilo nič strašanskega. Prva ženska je sedela na stopnici Žagarjeve grobnice in vlekla nafehtano cigareto.
Slovarček:
- vizitacija: obisk višjega nadzornega organa v cerkvah z namenom inventure (popisa inventarja) in kontrole pravnih norm, ki so predpisane.
Viri:
Kraj: Cerknica
Datum: 1936
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 15. 2. 2020
Oblika: fotografija