Razglednica, poslana leta 1913 iz Trsta, prikazuje to svobodno pristanišče, takrat po nemško freihafen, dosti drugačno, kot ga poznamo danes. Ker smo ga mi v nedavni preteklosti večinoma spoznavali le med nakupovanji, ko ni bilo priložnosti za razgledovanje po mestu in razmišljanje o zgodovini kraja, bo morda dobrodošlo kaj povedati sedaj tudi o tem.
Kraj, obljuden že v rimskih časih, takratni amfiteater je ohranjen, je bil v začetku 18. stoletja naseljen s približno 3000 prebivalci, pretežno ribiči. Zgodovinsko prelomnico predstavlja leto 1719, ko je avstrijski cesar Karel I. v želji pospešiti razvoj kraja in zgraditi veliko luko monarhije, razglasil Trst (skupaj z Reko) za svobodno pristanišče. To je pomenilo pomembne davčne in carinske olajšave v trgovini in številne druge ugodnosti. Tudi versko svobodo, oprostitev vojaške obveznosti za vse, ki se rodijo v Trstu in nasploh sproščeno življenje, kar je spodbudilo nesluten razvoj kraja.
V Trst so začeli prihajati podjetniki iz vse monarhije, tudi številni Židje, Srbi, Rusi. Mnogi s kapitalom za investiranje, mnogi pa tudi s kriminalno preteklostjo. Slovenke s Krasa so hodile rojevat v Trst, da sinovom ne bo treba služiti vojske, kar je bilo takrat dogotrajno: “Čez dolgih sedem let se bova vidla spet,” poje o tem naša pesem. Prišleki so prihajali od vsepovsod, zlahka so dobili delo in prinašali svojo kulturo, vero, navade. Prihajali so tisti, ki so se hoteli gospodarsko uveljaviti, priložnosti za bogatenje je bilo dosti, pa tudi mnogi, ki so se hoteli skriti pred zakoni v svojih krajih. Ta silna, stalno naraščajoča mešanica novih prebivalcev je povzročila zmerljivko o Tržačanih Triestini, mezzo ladri, mezzo assassini – Tržačani, pol tatovi, pol morilci. Verska svoboda je povzročila, da je danes v središču Trsta mogoče videti v bližnji soseščini katoliško in pravoslavno cerkev ter judovsko sinagogo, kar je edinstveno.
Med Slovenci, ki so se gospodarsko imenitno povzpeli, je tudi Janez Nepomuk Kalister (1806-1864), rojen v Slavini pri Postojni. Podjetništvo je začel iz nič z odkupovanjem sena v okolici Slavine in prodajo v Trstu. Praktično nepismen je uveljavil svoj izjemni podjetniški talent v trgovini in zakupu cestnin ter užitnin in se povzpel med najbogatejše meščane in Slovence. Ustanovil je več trgovskih podjetij in zgradil več hiš v mestu in drugod, imel je svoje ladje. Ni pozabil svojega porekla, daroval je velike vsote denarja za socialne, kulturne in gospodarske potrebe rojstnega in sosednjih krajev, štipendiral tudi dijake postojnskega in sežanskega okraja. Postojna se mu je oddolžila tako, da je po njem imenovala ulico, po kateri se gre peš na železniško postajo. To socialno in človekoljubno tradicijo sta nadaljevala še njegova nečaka Franc Kalister in Jožef Gorup, ki sta prevzela stričevo dejavnost i premoženje.
Rojevanje Trsta kot mesta na kraju, kjer do takrat ni bilo ničesar, je omogočilo smotrno urbanistično načrtovanje ulic in zgradb, kar se danes vidi na vsakem koraku, odtod rek “po vrsti, kot so hiše v Trsti”. Tako širokopotezno načrtovanje mesta je bilo mogoče še v Odesi, ki jo je nekoč prizadel požar, in v Lizboni, ki jo je 1755 skoro v celoti porušil potres.
V Trst so se Slovenci posebej v 19. stoletju množično priseljevali. Po zadnjem popisu prebivalcev 1910 je imel Trst 56.000 slovenskih prebivalcev; Ljubljana je imela tedaj vseh prebivalcev, vključno z Nemci, le 52.000 in je bil Trst tedaj največje slovensko mesto. Zgodovinarji domnevajo, da bi v primeru, če ne bi bilo prve svetovne vojne, Slovenci v naslednjem desetletju dosegli večino v mestu. Vasi v okolici Trsta pa so bile ves čas skoro docela slovenske. Tudi kulturno so naši sorojaki močno napredovali, rasla je narodna zavest. Leta 1904 so zgradili impozantni Narodni dom, namenjen družabnemu in kulturnemu življenju Slovencev, ki so ga fašisti leta 1920 zažgali, kar je bila ena prvih fašističnih akcij v Evropi. Kot je znano, je Republika Italija šele letos formalno vrnila zgradbo slovenski skupnosti v Trstu. V zvezi s požigom omenjam še žalostno podrobnost. Tisti dan, ko je dom zagorel, se je v njem nahajal tudi radovljiški lekarnar Hugon Roblek, ugledni pobudnik planinstva na Gorenjskem. Ker je policija ogenj bolj opazovala kot kaj reševala, je Hugon Roblek, da bi se rešil iz plamenov, skočil skozi okno, a padca ni preživel. Z njegovo dediščino, ki jo je v oporoki zapustil Planinskemu društvu Radovljica, so pod Begunjčico zgradili na višini 1657 m planinski dom, imenovan po tem dobrotniku. Slavko Avsenik s pesmijo Na Roblek bom odšel ohranja spomin na tega imenitnega moža. V obdobju fašizma, ki je manjšino nasilno asimiliral, saj je Slovencem poitalijančil celo imena in priimke, so bile ukinjene slovenske zadruge in bila nasploh uničena slovenska gospodarska struktura. Slovenci so se množično izseljevali v Jugoslavijo, tudi v Argentino. Mesto je tedaj izgubilo svojo veličastno večkulturno tradicijo.
Dne 1. 5. 1945, torej tik pred koncem vojne, je v Trst vkorakala Jugoslovanska armada, ki pa se je na pritisk zaveznikov morala iz njega 12. 6. 1945 umakniti. Zaradi spora, kateri državi bo pripadel Trst, so zavezniki ustanovili začasno cono A Julijske krajine, ki je ostala pod zavezniško upravo do 1954, ko jo je prevzela Republika Italija, ki pa zaradi velikega števila beguncev, pobeglih ali optiranih po letu 1945 iz Istre, Rimskega sporazuma o dodelitvi cone A Italiji ni nikoli ratificirala. Status Trsta in okolice je ostal še naprej pravno negotov. Šele 1975 podpisani Osimski sporazum med SFRJ in Republiko italijo je dokončno uredil vsa sporna vprašanja. A z uresničitvijo sporazuma se tudi tokrat Italiji ni mudilo; šele vlada Romana Prodija je pred vstopom Republike Slovenije v EU sprejela številne odloke, ki konkretno omogočajo, da je sporazum skoraj v celoti zaživel. Zataknilo se je le še pri sporazumno dogovorjenem plačilu Slovenije nekaj nad 100 milijonov ameriških dolarjev odškodnine za premoženje, ki so ga italijanski prebivalci Kopra in Istre po letu 1945 ob odhodu v Italijo pustili tukaj. Italija do danes ni sporočila številke bančnega računa, kamor naj Slovenija ta znesek nakaže. Naša vlada je problem rešila tako, da je odškodnino v celoti nakazala na fiduciarni račun banke v Švici in o tem obvestila italijansko vlado, ki pa denarja doslej ni prevzela.
Ob koncu še duhoviti aforizem Žarka Petana: »Dobro, da po vojni ni Trst pripadel Jugoslaviji, saj bi sicer morali hoditi po kavbojke v Videm.«
Besedilo na razglednici odseva duh tistega časa. Prejemnica “Blagorodna gospa” Ivana Lotrič iz Škofje Loke in njen možiček sta prejela pozdrave Lidije (?) iz Trsta; pošiljateljica sporoča, da je zdrava “kakor ribca v vodi”.
Viri:
- Enciklopedija Slovenije, knjiga 13, str. 352 – 368
Kraj: Trst
Datum: 1913
Avtor: neznan, založil Milan Mandič, Trst
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 1. 6. 2022
Oblika: razglednica