Na sliki sta ban Natlačen in Mussolini, ko je slednji obiskal obmejno Planino pri Rakeku. O tem dogodku smo objavili že več prispevkov, zato se ne bom ponavljala. Slika mi služi za neki drug, prav tako pomemben dogodek, katerega slike nimamo.
Takoj po koncu prve svetovne vojne, leta 1919, je nastalo fašistično gibanje v Italiji. Podpirali so ga predvsem krogi, ki so menili, da je Italija po »veliki zmagi« leta 1918 dobila premalo ozemlja. Sline so se jim cedile še po Dalmaciji z otoki, kar jim je obljubljal razveljavljeni londonski pakt. Razveljavitev se ni nanašala na slovensko ozemlje in izgubili smo Primorsko in del Notranjske. Septembra 1919 je pesnik Gabriele D’Annunzio s prostovoljci zasedel Reko in za šestnajst mesecev prevzel oblast. Njegov slog vladanja je dal fašističnemu gibanju obliko: pozdrav z iztegnjeno roko, politični shodi kot veliki spektakli z rituali in naslov Duce, ki je na Reki pripadal D’Annunziu. Njihove metode delovanja so temeljile predvsem na nasilnih akcijah proti slovenski in hrvaški manjšini v Italiji. Vzorčen primerek je požig Narodnega doma v Trstu julija 1920.
Mussolini je bil pred vojno socialist, leta 1919 je fašistično gibanje ustanovil kot nekakšno delavsko stranko. Kmalu je opazil, da mu je gibanje ušlo v drugo smer, kot je hotel sam. Postajalo je sredstvo kapitalistov in oblasti za obračunavanje z delavskimi upori in stavkami. V letu 1921 je za trenutek celo razmišljal, da bi odstopil. Želja po oblasti je zmagala nad delavsko solidarnostjo in prilagodil se je gibanju, ki se je zlizalo s kapitalom, katoliško cerkvijo in kraljevino.
Poleti 1922 je bilo gibanje že najštevilčnejše v Italiji. Štelo je tristo tisoč pripadnikov. Tega leta so fašisti razgnali generalno stavko. Mussolini je pričel govoriti o pohodu na Rim. S tem si je želel prisvojiti oblast, čeprav fašisti niso imeli večine v parlamentu. 27. oktobra so fašisti zavzeli številne vojašnice in pomembne ustanove. Neodločna vlada je šele tedaj nameravala razglasiti izredno stanje. Kralj ni hotel podpisati dekreta. Verjetno je upošteval stališče generalov, ki si niso želeli državljanske vojne s fašisti. Kralj je za predsednika vlade imenoval Mussolinija. 28. oktobra leta 1922 so italijanski črnosrajčniki na čelu z Benitom Mussolinijem vkorakali v Rim in s pomočjo Katoliške cerkve prevzeli oblast. Papež Pij XI. je takrat izjavil, da je Mussolini mož, ki ga je poslala sama božja previdnost. Sprva je Mussolini želel vladati v sodelovanju s parlamentom. Leta 1925 je uvedel diktaturo. Italija je postala vzorčni primerek fašistične vladavine. Po njej se je zgledoval tudi Hitler. Imuna ni ostala niti tedanja Jugoslavija. V drugi polovici tridesetih let so skušali počasi uvajati fašistični sistem vladanja. Zapletlo se je že pri vzklikanju tedanjemu predsedniku vlade Milanu Stojadinoviću. Skandiranje »vođa, vođa« (»vodja, vodja«), je bilo moč slišati tudi kot »đa-vo, đa-vo« (»hudič, hudič«).
Sto let po pohodu na Rim se zgodovina ponavlja. Bratje Italije so zavzeli Rim po najbolj mirni in legalni poti – z volitvami. Bi nas moralo skrbeti? Najbrž da. Preveč ljudi jih podpira. Preveč jasno kažejo skomine po slovenski in hrvaški zemlji. Njihova stališča se niso bistveno spremenila. Če zgodovina se zares ponavlja, pa upajmo, da se tokrat ne bo.
Vsaka podrobnost z dogodki in osebami v neposredni bližini in ne dolgo nazaj je namerna.
Sliko je hranil Andrej Gregorič. On je tudi zapisal: »Mussolini obiskal Planino dne 19. 9. 1938 ob uri 9.30«.
Viri:
Kraj: Planina, Kačja vas
Datum: 19. september 1938
Avtor: neznan
Zbirka: Andrej Gregorič
Skenirano: 2. 3. 2021
Oblika: fotografija