Leon Melink sodi, da gre za češki kamion TATRA 111, vojaško vozilo s pogonom na vseh šest koles (3 osi), na katerega so delavci naložili les, ki kot izgleda ni prav kvaliteten in so na kamionu poleg hlodov tudi vrhači. Slika je bila posneta nekje v Javornikih leta 1950.
Slika je nastala v času obnove države po drugi svetovni vojni in v času, ko sta bili zaradi industrializacije in izvoza lesa, gozdarstvo in lesna industrija v Sloveniji najpomembnejši gospodarski panogi. Minister za gozdarstvo Tone Fajfar je med drugim poslancem Ljudske skupščine LR Slovenije leta 1948 dejal:
“Les zavzema v celotnem izvozu Slovenije okrog 80 %… Obseg naše eksploatacije je prilagojen potrebam izvoza in notranje potrošnje. Poskusi držav ljudske demokracije (spor s Sovjetsko zvezo – Informbiro), da nam spodnesejo izgradnjo petletke (prva petletka 1947-1951), nas silijo k povečanju deviznih sredstev posebno za intenzivnejšo izgradnjo naše težke industrije. Zaradi tega leži na gozdarstvu in lesni industriji posebna in izredna odgovornost za zagotovitev sredstev v petletki.”
Iz zapisa Kratek pregled o motorizaciji Ministrstva za gozdarstvo izvemo kakšne kamione so uporabljali prva leta po koncu druge svetovne vojne:
“Povečini so ta motorna vozila amerikanskega izvora in so bili prevzeti v že rabljenem stanju, vsled česar so bili več ali manj potrebni takojšnjih popravil, in razumljivo nadaljnjih popravkov, z ozirom na iztrošenost. Zato je pri teh amerikanskih vozovih potrošnja bencina vsled močnih motorjev znatno večja, kar podražuje prevoz. Na splošno bi bili za naše terenske prilike in ceste najekonomičnejši evropski vozovi, posebno vozovi z Diesel-motorji na pogon z nafto. Ti vozovi so vzdržljivejši, poraba goriva je znatno manjša in znatno cenejša, pa tudi rezervne dele bi se verjetno lažje dobilo in hitreje dobavilo, osobito, ako bi imeli vozove češke provenience. Pri sedanjih naših amerikanskih vozilih je ravno ta velika potežkoča, da se ne dobi avtopotrebščin, ali v zelo skromnih, nezadoščujočih količinah, in še to z velikim trudom in iskanjem, kar ovira vzdrževanje vozil in s tem razvoj našega avtoprometa. Zelo veliko pomanjkanje se občuti ravno tistih rezervnih delih, ki se najpogosteje trošijo, medtem ko so taki, ki pridejo samo v večjih razdobjih v poštev, lažje dobijo. To je sedaj veliko zlo v motorizaciji z amerikanskimi vozili.
Posebno poglavje pa tvori tudi vprašanje avtogum. Manjka stalno gum manjših in velikih dimenzij, medtem ko se srednje dimenzije še nekako dobijo v izvesnih količinah, vendar v veliki večini že rabljene, odnosno izrabljene od 50 – 70 %.”
O prevozu lesa izvemo marsikaj zanimivega tui v poročilu za plansko obdobje 1947-1951:
“V planskem obdobju 1947-1951 je skupna nosilnost tovornjakov znašala od 1.300 do 1.700 ton. Tehnična uporabnost tovornjakov je bila le od 50 do 65 % ali okoli 1.050 ton uporabne nosilnosti. Leta 1951 so tovornjaki npr. prepeljali 22.171.000 ton/km, kar pomeni v 280 dneh povprečno okoli 70 km polne vožnje na dan. Pomankanje rezervnih delov in gum je zaradi precejšnje izrabljenosti tovornjakov od časa do časa zelo zmanjševalo uporabnost vozil. Tudi nakladanje in razkladanje lesa, kar je zelo zadrževalo izrabo tovornjakov, so skušali mehanizirati. Večidel so tovornjake nakladali in razkladali ročno, čeprav je tak način dela zelo zamuden in nevaren.”
Kar številna ekipa se je postavila pred objektiv fotoaparata, na že naloženem kamionu. Šofer je Veno Mlakar iz Pivke, iz tistega konca je verjetno celotna ekipa; mogoče bodo obiskovalci Starihslik koga prepoznali. Običajno je bila ekipa sestavljena iz šoferja, merilca in štirih nakladačev. Les je moral biti zložen na posebnih vzvišenih prostorih, rampah, od koder so ga delavci valili po legah na kamion. Če je bila rampa precej visoko nad nivojem ceste (kjer je bila cesta vsekana v teren) se je vsaj za spodnjo vrsto hlod kar zvalil na kamion, naslednje hlode pa je bilo valiti po vse strmejše postavljenih legah. Ko so delavci iz rampe spravili les na lege, ga je merilec izmeril. Lažje sortimente so kar porinili po legah na kamion. Težje, debelejše hlode sta valila po legah s henduki (obračalkami) dva delavca, vsak na svojem koncu, da pa ni hlod zdrsnil nazaj pa sta na legah druga dva podstavljala cepin. Posebej če je bil les moker ali pozimi pomrzel, je bilo nakladanje zelo nevarno in je bilo tudi sorazmerno dobro plačano. Miro Lunder, dolgoletni revirni gozdar v revirju Planina je v kroniki navedel podatke o plačah različnih gozdnih profilov v letu 1966 v neto dinarjih na mesec: sekač 1.005,45; delavec na gojenju 702,94; vlačilec 810,15; cestar 681,40; nakladalec 1.047,00 din.
Les na kamionu je bil porajkljan tako kot na vozovih. Še zanimivost. Furmani so morali rajklje pripeljati s seboj v gozd od doma, saj boštnarji niso dovolili, da bi furman vsakokrat v gozdu odsekal nov svež rajkelj. Za rajkelj so praviloma uporabili gladko bukovo drevesce in bi s tem delali škodo v gozdu.
Viri:
- Perko, F. 2005. Trpeli so naši gozdovi – Slovenski gozd in gozdarstvo v prvem desetletju po drugi svetovni vojni. Založništvo Jutro. 328 s.
- Leon Melink iz Cerknice
Kraj: Javorniki
Datum: 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Leon Melink
Skenirano:
Oblika: datoteka