Ob tej sliki moram priznati, da razen svojega očeta Janeza Kranjca, ki sedi na skrajni desni strani s kapo na glavi, ne prepoznam nikogar drugega. Dokler se v sliko nisem poglobila, sem vsa leta verjela, da gre za ekipo Brestovih vzdrževalcev, zdaj pa bolj ko poskušam razbrati poteze posameznih obrazov, manj mi je jasno, za koga gre. A ne glede na to bi vseeno nekaj povedala o skupini vzdrževalcev, ki so bili očetovi sodelavci.
O njih smo vsak dan poslušali razne zgodbe, ko je ata prišel iz službe, smo čakali njegovega pripovedovanja o tem, kaj so tega dne ušpičili, kot bi čakali nov del napete nadaljevanke. Imenovala jih bom tako, kot je o njih pripovedoval ata: B’zjak, Franci, Marjan, Jusuf in Mahne.
Zlasti Franci in Marjan sta bila posebna patrona. Franci je cele dneve sanjaril, kako se bo oženil v Švico, kjer bo imel cel kup švicarskih frankov. Poleg malo krajše pameti je bil tudi bolj žejne sorte, zato s to Švico ni bilo nič. Ostal je kar na Rakeku in k Lovcu hodil na kislo zelje. Kusov Marjan pa je bil drugačne sorte tič. On ni sanjaril o Švicarkah, ampak si je zavzeto iskal punco po Cerknici. Če se je v katero malo bolj zagledal, le-ta pa ga je zavrnila, je bil njegov odgovor vedno tak: “Ti bom pa poslovilno pismo napisal!” Veliko je bral časopise in revije. Spomnim se nekega dne, ko sem na cerkniški avtobusni postaji čakala avtobus za domov. Marjan je privihral na postajo, v roki držal revijo Stop, mahal z njo in proti meni kričal: “Poglejte jo, poglejte jo, ona je pisala v Stop!” Šlo je za to, da je uredništvo revije dalo bralcem možnost, da s svojimi predlogi pomagajo izboljšati vsebino revije. Ne spomnim se, kakšen predlog sem poslala, a bil je objavljen, kar je Marjan zasledil in iz tega naredil celo sceno. Bilo mi je neprijetno in kar malo sem se prestrašila. Kaj pa če bo zdaj tudi meni napisal poslovilno pismo? Spomnim se, kako sem razglabljala, kaj vse naj bi v tem poslovilnem pismu pisalo, tudi s sošolkami smo se večkrat pogovarjale, če res piše ta pisma in kaj v njih napiše. Leta kasneje je Marjan našel ljubezen svojega življenja, Štefko. Po tem ga nisem nikoli več videla.
Vzdrževalci so bili prijatelji, zelo povezani, B’zjak in Mahne sta včasih prišla k nam in atu pomagala pri kakšnih večjih delih, z Jusufom pa sta skupaj pela pri moškem pevskem zboru Tabor. Res so bili ena posebna ekipa.
Skupina na sliki je po mojem mnenju opravila kakšno posebno delo in se ob zaključku dela skupaj slikala. Gotovo se bo našel kdo, ki jih bo prepoznal.
Kraj: Cerknica
Datum: 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 24. 5. 2022
Oblika: fotografija