Naj začnem na koncu, z razglednico, ki je bila iz Postojne poslana v Ljubljano med prvo svetovno vojno leta 1917, ko je bil njen glavni protagonist, avstro-ogrski cesar Franc Jožef I. že eno leto pokojni. Razglednico je ustvaril nekdo, ki je morda v imenu imel črke Jos. Hart. ali kaj podobnega, kar je mogoče zaslutiti v rumenem napisu na pokončni ploskvi prve stopnice do rdečega podesta mogočnikov. Slika, ki se imenuje Das Weltgericht, tako namreč z zlatom piše v desnem zgornjem kotu, je polna srhljive simbolike. Ugibam, da bi se temu naslovu reklo po naše Svetovni red ali Urejanje sveta ali celo Svetovno sodišče. Mogoče bo kdo prevedel bolj natančno.
Vsekakor slika prikazuje osebnosti, ki tisti čas vplivajo na življenje milijonov: na levi poleg cesarja Franca Jožefa na visokem podiju sedijo in stojijo še možje, ki morda vodijo Prusijo, Osmansko cesarstvo, Bolgarijo ali Italijo, ki še ni prestopila na drugo stran – Centralne sile /alianso v prvi svetovni vojni. Spodaj bi po uniformah morda lahko razbrali njihove nasprotnike – Ruse, Francoze, Britance, morda Romune, Japonce … spet samo ugibam. Je pa zgovorno, da so ti spodaj prikazani kot slabi in hudobni, saj gre za avstro-ogrsko sliko.
Eden od teh na desni, zelo jezen, v roki drži bodalo, s katerim je hotel planiti med vladarje na levi, vendar ga je onemogočil angel z velikimi perutmi. Za moškim z bodalom stojijo trije neprepoznani uniformiranci (je med njimi celo nekakšen ruski Rasputin v črnem?), morda predstavniki Antante, čisto desno pa se zdi, da je še enkrat upodobljen cesar, ki se drži v obupu za glavo in zre v mrtvo obličje moškega pod sabo, najbrž ubitega sina Ferdinanda. Nad njima so duhovi smrti in razdejanja ali sence mrtvih. Sredi prizora zgoraj sedi Pravica z zavezanimi očmi, mečem in tehtnico, čisto v sredini slike pa stoji morda Gola Vest z dvignjenim ogledalom … Hude stvari se godijo na svetu in vrvice v tem gledališču smrti in trpljenja vlečejo vplivneži spredaj, sodila pa jim bo univerzalna Pravica … Bi prav rada povedala kaj več, pa ne vem – vabljeni na pomoč bralci, ki so bolj vešči zgodovine in simbolne govorice slik.
Razglednica, natisnjena leta 1916, se je znašla pri meni kot darilo znanke, ki je zbirko podobnih podedovala, tako da o piscu ne vem ničesar. “Po zvezah” so mi raztolmačili, da je bila razglednica napisana 16. januarja 1917 in odposlana v Postojni, potem ko je šla skozi cenzuro avstro-ogrskega k.u.k. (kaiser und könig) cenzurnega urada v Postojni, ki se ji je takrat reklo Adelsberg.
In zdaj k povzetku članka, ki ga je objavil koledar Družbe sv. Mohorja iz Celovca za navadno leto 1899 ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa I., napisal pa ga je župnik Ivan Podboj. Govori o cesarjevem obiskovanju Notranjske in podrobno o njegovem ponesrečenem lovu na medvede v javorniškem pogorju. Cesar je bil takrat še mlad, star 34 let. Dogajalo se je 15. in 16. novembra 1864. “Presvetli vladar in presvetla cesarica Elizabeta” pa sta že prej obiskala Notranjsko in njene bisere: “Postojinsko jamo” 11. marca 1857, sam cesar ponovno 15. julija 1883 in isti dan tudi “idrijski rudokop”, Cerkniško jezero pa novembra 1864.
Cesar se je odzval na vztrajna vabila kneza Windisch – Graetza, ki je imel v lasti tudi dvorec Haasberg v Planini, saj so v Javorniku tistega leta zaznali kar enajst medvedov. Princ Hugon Windisch – Graetz ga je šel osebno vabit na Dunaj. V začetku novembra 1864 so brzojavili na Dunaj, da je v gozdu pri njih osem medvedov, od tega eden posebno velik – a cesarja ni bilo doma. Ustrelijo sami enega ogromnega, še enkrat brzojavijo, da število medvedov narašča in da jih ni bilo še nikoli toliko. Na to z Dunaja javijo, da cesar pride 15. novembra na Rakek in potem na lov.
Vse so skrbno pripravili za cesarjev prihod, a vstane hud vihar, ki ne neha. Za lov prijazni mraz popusti, zapiha južni veter, dež narašča, vstane grozna nevihta z nalivom …
Cesarja ob dveh ponoči na Rakeku slovesno pričakajo. Nadlogar vitez Stoeck ter dvajset logarjev in gozdnih čuvajev sveti z baklami, postaja je ozaljšana in pregrnjena s preprogo. Cesarja sprejme 75-letni knez Weriand Windisch-Graetz s princema Hugonom in Ernestom – a vihar vse uniči: pogasi bakle in laterne, preproge plavajo, cesar pa brodi po deževnici … prav tako njegovo spremstvo, v katerem je šest nadvojvod, general in dva krilna pribočnika ter komorni služabnik in dva puškonosca …
Sneg se je raztopil, sledi divjadi ni več, medvedje so pobegnili v brloge – za uspešen lov ni upanja. Cesarja zato povabijo v Haasberg, on pa vztraja pri lovu. Zajtrkujejo v Tomšičevi hiši na Rakeku, kjer je zdaj (leta 1899, op. M. O.) šola. Sobe so okrašene, nedavno ustreljeni veliki medved visi tam za parado, cesar postane še bolj vnet za lov. Ob treh ponoči v nalivu se s sedmimi kočijami odpeljejo proti Javorniku.
Potem je treba čez jezero, a vihar je odtrgal priklenjene čolne in jih razgnal po vodi, nekatere tudi potopil. Morajo po drugi poti – s kočijami skozi Grahovo, Žerovnico in Lipsenj, na mostu pri Krkotu pa ven in peš pod Goričico in Vrh Jezerom (Gornje Jezero, op. M. O.) do “stržena”. Na drugi strani se pojavi kmet s čolnom, ki ga pokličejo, da jih prepelje čez. Dež je bil malo ponehal in cesar je tedaj videl znamenito Cerkniško jezero, lacus lugens, ki se v 24-tih urah napolni, in se tudi vozil po njem. Na Lazah čaka sedem jezdnih konj, ki jih ponesejo čez Veliki vrh na Javornik.
Gozdni paznik Matevž Mulec, nekdanji grenadir, jim potem kaže pot po strmini. Hodi hitro – tako so želeli – za njim hitita cesar in Hugon Windisch-Graetz z enakim tempom – in tako so izgubili druge, počasnejše lovce, ki so zašli. Vodnik Mulec mora nazaj, da jih poišče, cesar in princ pa gresta kar sama naprej, noseč po dve puški.
Ob desetih prideta v Otoške doline, kjer ju čakajo princ Robert in grajski lovci. Tam je stala orjaška hoja, ki se od tedaj imenuje “cesarjeva” in se je ne sme posekati, okoli so bili nasadili lip in jesenov, ki bodo še dolgo spominjali, kdo je nekoč stal tukaj in kosil … Tokrat je namreč pod njo postavljena bogato obložena miza za goste. Po triurni hoji v hrib imajo tu kosilo … Cesar in princ že kadita cigari, ko pridejo še drugi. Nadvojvoda Henrik je imel na klobuku in obleki prišite nove zelene trakove, ki so se mu zaradi moče razbarvali, zato se je cesar pošalil z njim, da je res pravi lovec, saj ima zelen tudi obraz in roke. Deževalo je ves čas, v snegu ni bilo več nobenih sledi, a so šli lovci vseeno na stojišča, gonjači pa so pretaknili ves Lom in Brnovšek, vendar zaman. Medvedi so šli v Snežnik, nekaj pa se jih je poskrilo blizu logarske koče. Lovec Mulec je našel sled in dejal v “loškem izrazu”, kar je pisec članka zvesto povzel: “Ti preklicanu sajme, mi iščemo medvajda tam, pa so lieti doma.”
Lov je bil končan, razočarani in premočeni lovci so se vrnili k cesarjevi hoji, kjer so ob velikem ognju obedovali, potem pa šli vsi mokri v logarsko kočo prenočit. V logarski koči pri Bindnerju je prenočil presvetli cesar 15. novembra 1864 in tudi žlahtni gospodje so tam spali na tleh, saj so žimnice dali kar na tla – in menda so spali bolje kot doma.
Drugo jutro je cesar prvi vstal in si za zajtrk zaželel kavo in ajdove žgance, ki jih je izvrstno skuhala gospa Bindnerjeva. Ona je tudi ponosno posušila cesarjevo mokro obleko, napravila posteljo in kuhala jed.
Nadaljevali so lov tudi 16. novembra, a enako neuspešno. Ves čas je bil dež. Pod cesarjevo hojo so imeli kosilo, potem pa so šli dol do jezera. Cesar in gospodje so šli čez vodo na zgornjem jezeru, služabniki na dolnjem.
Vas Vrh jezero je nedavno pogorela in cesar je ob pogledu na ožgane razvaline hiš pogorelcem podaril dvesto goldinarjev. Potem so šli v Cerknico in naprej v Haasberg, kjer je bila večerja in bengalični ogenj. Planina je bila tako deležna redke časi in posebnega veselja imeti cesarja na svojih tleh. Ob desetih zvečer je cesar s spremstvom v posebnem vlaku odpotoval na Dunaj. Vsi so obžalovali neuspeh, cesar pa je odvrnil: “Kaj hočete, z natornimi silami se ne moremo boriti.”
Knežji lovci ne morejo prehvaliti cesarjeve ljubeznivosti. Gozdna varuha Sever in Stopar sta dobila po en cekin in ju kmalu zapila na cesarjev zdravje, v skrbi da ju ne bi izgubila, ker sta bila tako majhna … Logar Bindner in gospa sta dobila po šest cekinov, drugi logarji po štiri, gozdni varuh Krajec dva desetaka, pastirček na Javorniku, ki je cesarju osnažil čevlje, pa je dobil štiri goldinarje v dar.
Orožnik Smrčan v Cerknici je okoli jezera nesel neko brzojavno sporočilo cesarju – ob enih ponoči je prišel v Javornik. Pri lovu so sodelovali še kmetje Baštek in Škrabec iz Dolenje vasi ter Sekirec in Starc z Vrh jezera ter mnogo gonjačev …
Tako je, če si cesar. Vremena pa tudi on ne zna delati.
Slovarček:
- natorni: naravni
- lacus lugens: presihajoče jezero
Viri:
- Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1899
- Miloš Toni, Cerknica, november 2022, ustno
- Anonim., KJUC, december 2022, pisno
Kraj: Javorniki na Notranjskem
Datum: 15. in 16. november 1864
Avtor: fotografije članka Miloš Toni; za razglednico ni znano, članek Ivan Podboj
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 29. 11. 2022
Oblika: razglednica, publikacija