Voščilnica iz leta 1964 prikazuje s snegom pobeljeno pokrajino. Take zime smo že pozabili, a jih jaz osebno ne pogrešam. Zaradi vejic božjega drevca vemo, da je božično-novoletna voščilnica.
Običaj pošiljanja voščilnic je že zelo star. Nekdaj so voščili po hišah koledniki. Prva ohranjena, na roko napisana voščilnica, je iz 15. stoletja, menda iz leta 1415. Prva polovica 19. stoletja pa je prinesla prve tiskane voščilnice. Začetki segajo v Anglijo. Sir Henry Cole je bil zelo zaposlen in ni imel časa pisati božičnih voščil. Leta 1843 je najel umetnika Johna Calcotta Horsleyja in mu naročil, naj oblikuje voščilnico, ki bo »pripravljena« za pošiljanje brez pripisovanja voščil in dobrih želja. Slikar je narisal odrasle in otroke, ki so nazdravljali. Dodal je še nekaj verskih simbolov kot npr. vejice božjega drevca (ileks), ki simbolizira čistost, bršljan in kraje, kjer je hodil Jezus. Pod sliko je pisalo »Vesel božič in srečno novo leto vam želim«. Voščilnice so postale prodajna uspešnica predvsem iz dveh razlogov. Prvi je ta, da so bile dostopne vsem državljanom, moč jih je bilo kupiti v trgovinah in bile so poceni. Drugi razlog sta bila reklama in oblikovanje voščilnice. Najpogostejši motivi so bili smrečica, anglečki, ptički, motivi s snegom, pogosti pa simboli, ki naj bi prinašali srečo: podkev, palčki, dimnikar, štiriperesna deteljica, prašički. Danes voščilnice tonejo v pozabo. Vse pogosteje si voščimo po elektronski pošti ali s sporočili po telefonu, velikokrat pa kar na Facebooku.
V knjigi z naslovom Svetinje nad barjem, legende in pravljice, ki je izšla leta 1942 pri Slovenčevi knjižnici, je Joža Likovič zapisal legendo o nastanku božjega drevca. On ga je poimenoval božji lesec. Sveta družina je bila na begu iz Betlehema. Pot je bila dolga. Prišli so na Kras in zaman trkali na vrata. Onkraj Križne gore so zgrešili pot v tople kraje. Prišli so v Menišijo. Nikogar niso srečali, le v Otavah je še bedel star puščavnik, ki jim je pokazal pot do ljudi. Prispeli so do ajdovskega gradu. Marija je potrkala na težka vrata. Na mostovžu pod stolpom se je pokazal stražar in jih napodil. Grajski hlapci so jih zasmehovali in obmetavali s kruhovimi svaljki.
Sveta družina se je odpravila naprej. Dan se je začel prevešati v noč, oni pa niso imeli zavetja. Končno se je Marija spomnila svojega zavetišča na Žalostni gori. Preden so se spustili v Prijezerje, je želela previti Jezusa. Toda kje? Kam naj ga položi? Ko je iskala varno zavetje, je pod potjo zagledala majhno drevesce, ki je bilo edino zeleno. To je bil zapostavljen grm z bodičastimi listi, brez posebne lepote. Spoznalo pa je drevce božje popotnike. Razprostrlo je svoje veje in nudilo streho in zavetje pred burjo. Zganile so se še korenine in razmaknile sneg. Pokazala se je mehka ruša, pokrita z mahom. Jožef je razgrnil popotni plašč. Nanj je Marija položila Jezusa. Med previjanjem so ji solze žalosti kapljale na liste bodičevja. Kamor je padla solza, tam se je pokazala majhna rdeča jagoda. Tedaj se je zganil Jezus v njenem naročju in dejal: »Ne plakaj, mati! Herod in ajdovski grad bosta minila kot zavržena stvar. Tebe pa bodo slavili zemljani v božičnih dneh kot Devico in božjo Mater. In drevesce, to pa bo zelenelo in poveličevalo spomin svete noči in našega prvega trpljenja na begu iz Nazareta.« Tako se je zgodilo. Božje drevce še vedno zeleni sredi zime, v belini sveže zapadlega snega pa blestijo njegove rdeče jagode.
»Srečno novo leto 1965 predvsem pa zdravja. Ivica Bradač z družino in moja mama«
Voščilnico so prejeli Ostankovi, po domače Grehcovi v Planini. Prišla je iz Ljubljane.
Bralcem in ustvarjalcem starih slik želim vesele praznike, dvanajst uspešnih mesecev, veselih dvainpetdeset tednov, tristopetinšestdeset čudovitih dni, nepozabnih osem tisoč sedemstošestdeset ur, smeha za 525.600 minut (ker ne znam več z besedo napisat) in zdravja za 31.536.000 sekund.
Viri:
Kraj: Planina pri Rakeku
Datum: 1964
Avtor: neznan
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: voščilnica