Članek o dr. Lavriču je bil z naslovom “Poklic – zdravnik = Rotary” prvotno objavljen na spletni strani Kovček, ki jo ureja g. Janez Rogelj. Besedilo in fotografije objavljamo z njegovim dovoljenjem.
Zadnji predvojni predsednik Rotary kluba Ljubljana, dr. Božidar Lavrič, je imel ob praznovanju 35- letnice delovanja Rotary International, 28. februarja 1940, odmevno predavanje. Člani kluba so v dvorani »Avto kluba« v Ljubljanski kazini prisluhnili in nato tudi z močnim aplavzom podprli njegove poglede o vlogi in pomenu zdravnika, ki jih je podal na predavanju z naslovom »Rotarijstvo in zdravnik«.
Čeprav je od takrat minilo skorajda že 80 let, so njegovi poudarki še kako pomembni tudi danes.
»Spoštuj svojega bližnjega« in »podredi svoje interese skupnosti«. To načelo so preživele vse vojne, vse države, vse režime in vse politične stranke, ker se opirajo na najbolj enostavno in najbolj potrebno resnico v človeštvu sožitje med ljudmi.
Če kje, velja v zdravniškem poklicu uveljaviti rotarijsko načelo: Samo dober človek mora biti dober zdravnik. Toda v zdravniškem poklicu nista spretnost in znanje vse. Brez duše, brez sočustvovanja, brez razumevanja in brez občutka odgovornosti nasproti samemu sebi ne gre.
Zlasti v sedanjem času, ko se ves svet bavi z novimi iznajdbami, novimi ubijalskimi orožji in novimi strupenimi plini, se zahteva od zdravnika mnogo prostovoljnega dela. Zdravnik naj popravi, kar poškoduje brutalnost, pri njemu ni razlike med prijatelji in sovražniki, ni razlike po rasah ne po činu in ne po premoženju. Zdravniki nimajo postavljenih nobenih meja. Zdravnik ima povsod samo prijatelje. Vsak zdravnik bi moral biti po svoji duši podrejen skupnosti …«
Danes žal teh besed ne slišimo več; ne iz ust zdravnikov ne iz ust Rotarijcev in kar je najbolj žalostno, tudi iz ust nas pripadnikov okolja, v katerem živimo. Se pravi družbe, ki si je zadala in zapisala v vse svoje dokumente najvišje moralne zahteve. Zato se mi zdi pomembno, da si besede dr. Lavriča ponovimo. Ne zato, ker je bil zadnji predvojni predsednik Rotary kluba Ljubljana, temveč zato, da bi jih ponovno slišali. Niso zastarele, so še kako aktualne. Ne morejo jih zamenjati nobene nove vrednote na področju humanizma.
Prav zaradi besed, ki še danes veljajo in bi jih morali, morda še toliko bolj kot na predvečer druge svetovne vojne, tudi danes upoštevati, je dobro, da osvetlimo življenjsko pot in značaj dr. Božidarja Lavriča.
Tudi zame osebno je pomembno, da si kot eden izmed ustanovnih članov Rotary kluba Ljubljana iztrgam iz pozabe svetle značilnosti naših predvojnih rotarijskih prijateljev. In kar je najvažnejše, da osvetlimo njihov lik in razloge, zakaj so postali Rotarijci.
Dobro se spominjam, ko smo leta 1988 pripravljali temelje za delovanje Rotary kluba. Obiskal sem go. Lidijo Šentjurc, ki je bila po koncu druge svetovne vojne predsednica Zveznega komiteja za socialne zadeve, v pristojnosti katerega so sodila društva in torej tudi Rotary klub. Na moje vprašanje, zakaj takratni povojni sistem v Jugoslaviji ni dovolil ponovne ustanovitve Rotary kluba, mi je odgovorila:
»Osnovni razlog je bil v tem, da si je Rotary prizadeval za to, da so v družbi nekateri boljši, uspešnejši, da nismo vsi enaki. Na to takrat seveda nismo mogli pristati, kajti ravno enakost vseh ljudi je bil temelj naše ureditve. To je bil edini razlog, zakaj nismo dovolili ustanovitve Rotary aktivnosti. Dobro smo vedeli, da so bili mnogi predvojni člani Rotary kluba ključni ljudje povojne Jugoslavije.«
Med njimi je omenila dr. Lavriča, Jakca in še nekatere druge.
Akademik prof. dr. Božidar Lavrič je utemeljitelj moderne in znanstvene kirurgije na Slovenskem.
Ime Božidarja Lavriča je večini Slovencev neznano. Morda se nanj spomnijo le tisti, ki si v preddverju UKC v miru ogledajo kipe pomembnih slovenskih zdravnikov, postavljenih leta 1975 ob slovesnem odprtju UKC.
Med njimi je tudi kip dr. Božidarja Lavriča.
Božidar Lavrič-Dore je bil rojen 10. novembra 1899 v Novi vasi na Blokah kot drugi od osmih otrok očetu Jožefu in materi Alojziji. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, nižjo in višjo gimnazijo pa na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani in II. državni (danes Poljanski) gimnaziji v Ljubljani,
Po maturi leta 1918 se je za nekaj mesecev celo bojeval na frontah prve svetovne vojne, toda ne za dolgo, saj se je že jeseni istega leta vpisal na Medicinsko fakulteto v Zagrebu. V Parizu je študiral v letih 1919 – 1921, po rigorozu pa na Karolinski univerzi v Pragi, kjer je bil 22. marca 1924 promoviran v doktorja splošne medicine. Po diplomi je Lavrič opravljal specializacijo kirurgije do leta 1930 v zagrebški Zakladni bolnici, kjer se je leta 1927 poročil z zdravnico Dušanko Winterhalter. V kasnejših letih se je izpopolnjeval na klinikah v Parizu, v ZDA in na Švedskem.
Leta 1933 je postal vodja kirurgije v Mariboru in po nekaj mesecih prevzel vodenje II. kirurškega oddelka v Ljubljani. Prav tako je v teh letih sodeloval pri razvoju zobne in čeljustne kirurgije skupaj z ustanoviteljem Stomatološke fakultete prof. dr. Jožetom Rantom. Leta 1936 je začel predavati topografsko anatomijo, saj je dr. Lavrič odlično povezoval klinično stroko s teoretičnimi inštituti tedanje nepopolne ljubljanske medicinske fakultete.
Od leta 1938 pa je bil »na predlog gospoda prof. dr. Budisavljevića iz Zagreba in gospoda dr. Plečnika iz Ljubljane sprejet sklep, da se podeli g. primariju dr. Božidarju Lavriču privatna docentura«, predaval je kirurško propedevtiko in leta 1940 po sklepu univerzitetnega senata postal prvi redni univerzitetni profesor za splošno in specialno kirurgijo ter kirurško propedevtiko.
Zaradi svojih sposobnosti je postal tudi osebni zdravnik predsednika Tita. Kmalu po vojni je bilo treba operirati Tita. Zaradi priprav na operacijo črevesja so februarja 1947 v rezidenci na Brdu pri Kranju adaptirali in medicinsko opremili eno od soban, za kar sta bila zadolžena prof. dr. Božidar Lavrič in dr. Borislav Boro Božović, tedanji Titov osebni zdravnik. Zdravniško ekipo, ki naj bi ga operirala, je Tito izbral kar sam. Odločil se je za »slovensko« ekipo: prof. dr. Božidar Lavrič, dr. Bogdan Brecelj, dr. Ivan Tavčar in Livija Merlak, glavna medicinska sestra na Lavričevi kliniki v Ljubljani.
Medicinska fakulteta, ki je bila po letu 1945 izven ožjega organizacijskega sklopa univerze, je postala Visoka medicinska šola z dvema fakultetama – medicinsko in stomatološko. Po koncu vojne je bil dr. Lavrič, ob vrnitvi v Ljubljano, imenovan za rednega profesorja kirurgije na novi medicinski fakulteti, njen prvi dekan vse do leta 1949 ter predstojnik kirurške klinike. Med leti 1956 in 1958 je bil akademik prof. dr. Božidar Lavrič tudi rektor ljubljanske univerze ter njen prorektor v letih 1958 do 1961.
Vrhunski kirurg in akademik
Za rednega člana SAZU je bil izvoljen leta 1949, njen podpredsednik je bil od 1950 do 1961. Bil je predsednik Jugoslovanskega kirurškega društva, častni član več evropskih kirurških društev, dopisni član JAZU in SANU, združenja kirurgov Velike Britanije in Irske, združenja kirurgov v Lyonu, zunanji član francoske akademije za kirurgijo, častni doktor univerze v Nancyju, član mednarodnega združenja kirurgov in član uredniških odborov slovenskih in tujih strokovnih revij. Objavil je okoli 80 strokovnih člankov, kar je za tedanje akademske razmere veljalo za ogromno.
V osmih državah je bil prejemnik visokih odlikovanj, med katerimi je tudi francoski red legije časti 3. stopnje. Prav tako je bil prejemnik domačih priznanj: Partizanska spomenica 1941, Prešernova nagrada (1950) in Kidričeva nagrada (1959). Kot je zapisal nekdanji Lavričev specializant in kasnejši redni profesor kirurgije dr. Ivan Kalinšek, je dr. Lavrič »prijateljeval in sodeloval ter polemiziral z vsemi pomembnimi kirurgi v domovini in po svetu«. Bil je svetovljan. Povsem je obvladal nemški, francoski in srbohrvaški jezik, znal pa je tudi angleško in češko ter razumel latinsko in grško. Vedno se je trudil biti na tekočem z vsem, kar se je po svetu dogajalo v znanosti in kirurgiji. To je zavestno, pogumno in dosledno vnašal v svoj vsakdanjik ter se izkazal za praktično in znanstvenoraziskovalno osebnost kirurgije 20. stoletja.
Prav tako je imel velik pomen pri razvoju anesteziologije v Sloveniji, saj je aktivno vzpostavil zdravniško anestezijsko službo v Ljubljani, kar je bil pogoj za operacije v odprtem prsnem košu; od začetka petdesetih let so pljučne resekcije redno izvajali na Zveznem inštitutu Golnik, ki je bil vodilna institucija v Jugoslaviji. Veliko je prispeval k napredku kirurgije in anestezije na Slovenskem in pri ustanovitvi transfuzijskega zavoda.
Uvajal je plastično kirurgijo, razvijal travmatologijo in nevrokirurgijo, največ svojega časa pa je posvečal torakalni kirurgiji in predvsem kirurgiji srca in žilja. Leta 1958 je prvi v Jugoslaviji opravil operacijo zašitja defekta preddvornega pretina na odprtem srcu s pomočjo aparata za izventelesni krvni obtok, ki so ga izdelali njegovi sodelavci.
Akademik prof. dr. Božidar Lavrič je v skoraj 40-letni karieri opravil na deset tisoče zahtevnih kirurških posegov, še danes pa si lahko v arhivu Inštituta za zgodovino medicine preberemo marsikatero zahvalno pismo bivših pacientov.
Družinsko življenje
Profesor Lavrič je bil skrben zdravnik, bil je na kliniki vse dneve od jutra do večera, tudi ob nedeljah. Na vsakem kirurškem oddelku je enkrat tedensko opravil glavno vizito in skoraj vsak dan najmanj eno zahtevnejšo nevrokirurško, torakalno, abdominalno ali travmatološko operacijo. Ob taki zaposlitvi je imel kot glavni ljubljanski kirurg malo časa za družino.
Božidar Lavrič je umrl 15. novembra 1961 v Ljubljani zaradi odpovedi srca.
V spomin na velikansko zapuščino prof. dr. Božidarja Lavriča podeljuje Medicinska fakulteta (MF) od leta 1997 v počastitev spomina prvega dekana popolne medicinske fakultete Lavričevo priznanje za uspešno pedagoško delo učiteljem in asistentom na dodiplomski in podiplomski stopnji ter za organizacijske, znanstvenoraziskovalne in strokovne dosežke, ki sodijo v okvir pedagoškega dela na MF.
Leta 2004 se je tudi v njegov spomin preimenoval Zdravstveni dom Cerknica – Loška dolina v Zdravstveni dom dr. Božidarja Lavriča – Cerknica.
Slovarček:
- rigoroz: nekdaj izpit ob zaključku fakultete, s katerim dobi kandidat naslov doktorja
Viri:
- Spletna stran Kovček
Kraj: Ljubljana
Datum: 1940 (datum kongresa)
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Rogelj
Skenirano: —
Oblika: spletna stran