1970 Notranjska – V lovski koči

V malih mestih in trgih se navadno zbira vsa inteligenca – od ljudstva imenovani škrici – v najboljši gostilni dotičnega kraja, da se po truda polnem delu okrepča pri čaši vina in razvedri v prijetni družbi. Tako se je godilo pred par desetletji tudi v Postojni, ki je bila takrat še trg. Le-tu je bila dobro znana gostilna »Pri kroni«, kjer se je vsak večer zbirala elita trga. Izmed  drugih navedem imenoma le tri, ki so se pri spodaj opisani resnični dogodbi aktivno udejstvovali.

Bili so to: Jaka Bradač, nadzornik vseh opalt postojnskega okraja. Daleč naokoli je že takrat slovel kot najboljši igralec taroka, vsled česar se ga je prijelo ime »kralj taroka« (Tarokkönig), katero ime se ga še danes drži. Pri njem je posebno čudno to, da se njegov priimek popolnoma sklada z njegovo polnoraslo brado, ki je bila takrat še čisto črna. Tekom časa pa mu je brada popolnoma osivela in ker je gospod Bradač visoke in močne postave, zlasti pa po svoji dolgi sivi bradi zelo podoben našemu premier-ministru, se neredkokrat zgodi, da slišiš, kadar on stopi v to ali ono gostilno: Na zdravje g. Pašič!

Kot zvest tovariš pri tarok-partiji in krokariji je bil vsak večer navzoč drugi junak te dogodbe. Francelj Veseljak, vodja zemljiške knjige, takrat »Herr Grundbuchsführer«. Pri Franceljnu je zelo čudno to, da je bil ob času te dogodbe skoraj popolnoma plešast, pozneje pa so mu polagoma zrastli lepi črni lasje, ki so se mu začeli na starost lepo kodrati, in danes ima Francelj krasne kodraste lase in marsikdo ga mogoče pozna le še pod imenom: »Ta skraužlan Francelj«. Že takrat je bil velik dovtipnež in hudomušnež, vsled česar je bil v družbi zelo priljubljen, zlasti ker je znal zelo dobro igrati na kitaro, kateri instrument je nad vse ljubil. Imel je to navado, da je vse svoje dovtipe govoril in pel v rimi. Tako n. pr. je vedno rekel svojemu prijatelju Jakatu, kadar je imel kozarec prazen, on pa kitaro v rokah: »Jaka le natoč’, pa druz’ga naroč’!« Kadar je odhajal in hotel plačati ceho, je poklical natakarico dosledno sledeče: »Ti, natakarica, ki ‘maš rdeča lica, pojdi malo sem, da te poplačam ino grem.« On je tudi skladatelj večjih gostilniških popevk, ki so sedaj postale že tako rekoč narodne, o kojih postanku pa bom ob priliki obširneje poročal.

Tretji tovariš pri igri in pijači pa je bil Dolfe Ključar, o katerem pa ne vem več kot to, da je izvrstno držal »štih». Da ne pozabim, moram takoj omeniti, da so bili vsi trije imenovani zakonski možje, ki pa so imeli to smolo, da so bile njih boljše polovice silno energične in hude žene. Zlasti je njih srditost prišla do izraza, kadar so se častivredni možje v pozni nočni uri v sladkem razpoloženju domov priguncali.

In sedaj pridemo do usodne noči, ko so bili naši junaki primorani iti lovit polhe. To pa se je zgodilo iz tega-le vzroka: Tarokkönig Jaka je imel usodnega večera izredno smolo ter je vse tarok-partije gladko izgubil. Pripomniti moram, da se ni igralo za denar, temveč za pijačo. In ker je Jaka dosledno izgubljal, je bilo na mizi vedno več pijače, zlasti ker mu je Francelj, navdušen od izredne sreče, ki jo je imel ta večer, pri vsaki igri dal »pontifikal frak«, t. j. največji obred v tarok igri, kakor pravi Tarokkönig Jaka. Pri igri in pijači pa je hitro potekal čas in približala se je policijska ura. Brhka natakarica se prav spoštljivo približa igrajoči gospodi ter je opozoril z vidno boječim glasom: »Gospoda, policijska ura!« Francelj, ki ga je že imel malo pod kapo, kakor se sam izraža, pa jo osorno zavrne: »Kar tiho bodi Mica, če ne boš ‘mela črna lica!« In res se Mica hitro potegne nazaj v svojo sobo, naznanivši poprej gospodarju, da se ona nikakor ne more in tudi ne mara prepirati z gospodi zaradi policijske ure. Gospodar jo potolaži rekoč ji, da bo že sam vse ukrenil. Med tem pa so naši junaki pridno naprej igrali in pili. Gospodar Burgar se jim približa, hoteč jih opozoriti, da je čas odhoda. Toda, ko zasliši nad vse prepričevalen glas Franceljna: »Jaka, pagat ultimo!« iz radovednosti sam prisede in pazljivo zasleduje potek te in potem še nadaljnjih iger.

Med igranjem in pitjem pa je čas hitro potekal in predno so se igralci z gospodarjem vred zavedli, je bila ura pet zjutraj. Prvi to zapazi Dolfe ter ves razburjen opozori svoja tovariša, da je skrajni čas, da odidejo domov. Tudi ta dva s strahom konstatirata, da sta mnogo prekoračila od ljubljenih žen dovoljen jima izostanek in skoraj enoglasno izgovorita: »Ja, kaj bo pa sedaj doma?« Vsi trije se začno posvetovati, kako bi se bilo mogoče najbolje doma izgovoriti, da ne bo prevelik ramus. Pa brihtna glava Franceljeva jo kmalu iztuhta ter zakliče: »Fanta, jo že imam! Vesta kaj, našega prijatelja Burgarja mačka ima mlade v hlevu. Prijatelj Burgar nam posodi nahrbtnik v katerega damo vse štiri mlade mačke ter jih ponesemo domov, in sicer tako, da jih jaz nesem s teboj Dolfe k tvoji milostivi in tako naprej. Kaj bom pri tem govoril, bosta že slišala, vidva samo pritrjujta!«

Jaka in Dolfe sta temu predlogu pritrdila, nevedoč sicer, kaj namerava Francelj z mladimi mucki. Vsi trije gredo v hlev po mlade mucike, ki so bile hitro izsledene in hajd z njimi v nahrbtnik, ki ga je korajžno nosil Francelj. Po dogovoru se najprej napotijo k stanovanju Dolfeta, kamor je imel vstopiti Dolfe in Francelj z mucki. Jaka pa je moral čakati na vogalu. Dolfe pozvoni in pričakuje, kaj bo, Francelj ga pa natihoma bodri. Po precej dolgem čakanju se končno vrata odpro in prikaže se srdit obraz milostive. Francelj se hitro postavi pred gospo v pozo, se globoko prikloni in z visokodonečim glasom prične: »Dobro jutro, milostiva, Gnädige Frau – veste, polhe smo lovili – nur keine Aufregung, Gnädige, in kakor veste, se polhi lovijo samo ponoči, vsled česar smo morali izostati celo noč. Pa ne zastonj – Gnädige – lov je bil zelo dober, kar potipajte tu nahrbtnik, skoraj poln je teh okusnih živalic!« Milostljiva se na licu mesta prepriča o resničnosti pravkar izgovorjenih besed, potipa nahrbtnik, prime za debelega mucka, ki na veliko srečo ni prav nič zamijavkal ter pravi: «Ja, res, sami lepi komadi, sehr schön mein Herr!« Francelj se pri teh besedah še bolj skorajži in reče: »Ampak – Gnädige – da ne boste imeli preveč sitnosti, napravimo polšjo pojedino pri Burgarju ob treh popoldne. S krompirjem so – pickfein, Gnädige. Torej na svidenje – auf Wiedersehen – pri Burgarju – gnadige Frau!«

Tako se je Francijev trik imenitno posrečil pri najhujši, dalje je šlo na sličen način in Francelj je z dovoljenjem svoje boljše polovice celo nesel vse »polhe« zopet nazaj k Burgarju, kjer si ga je od veselja še par kozarčkov privoščil. Popoldne ob treh pa so se naši trije junaki zopet zbrali pri Burgarju, si zadovoljno meli roke in se smejali na rovaš svojih gospa, o katerih so bili trdno prepričani, da nobena ne pride na polšjo pojedino. Jaka si pri tem pomenljivo potegne svojo dolgo brado ter pravi: »Francelj, če še katerikrat pokrokamo celo noč, bomo šli pa zopet polhe lovit.« Francelj pa mu smeje odvrne: »Jaka, ampak samo v jesen’, drugače dobiš doma polen’.«

Zapisal F. K. (Jutro, 1925)