Slika mladega Jožeta Likoviča je s spletne strani Wikivir.
Pesnik in pisatelj Jože alias Joža se je rodil 5. marca 1900 na Rakeku. Oče je bil železničar, ki se je smrtno ponesrečil, ko je bil Joža še mlad. Spomin na tragični dogodek je opisal v pravljični črtici Miklavževa obljuba. Osnovno šolo je obiskoval v Borovnici in na Grabnu v Ljubljani, kjer je končal tudi klasično gimnazijo. Šolanje je nadaljeval na pravni fakulteti. Poleg rednega študija je v dveh šolskih letih končal štiri razrede za klavir in glasbeno teorijo v šoli glasbene Matice. V poznejših letih je na Državnem konservatoriju študiral solo petje, harmonijo in klavir. Bil je član Akademskega pevskega zbora.
Pisati je začel že s sedemnajstimi leti. Prve pesmi je objavil v Zori, najbolj zrele pa v Mladiki. Tej reviji je ostal zvest vse do konca njenega izhajanja leta 1941. Objavljal je še v Angelčku, Vrtcu, Vigredi in Slovencu, pesmi s socialno tematiko pa v Delavski pravici. Hkrati s pesmimi je pisal tudi črtice v Jutru, Dijaškem koledarju, Jugoslovanu, največ pa v Slovencu in Mladiki. Njegove legende, pravljice in bajke so pisane živo, sočno iz z neizmerno domišljijo.
V svojih črticah je opisoval Ljubljansko barje, njegove lepote in skrivnosti, Ljubljanico s čolnarji, obrobne barjanske vasice, Krim z njegovimi skrivnostnimi jamami, Rakitno, Pekel pri Borovnici in Menišijo. Orisal je tudi barjanske ljudi, čolnarje, brodarje, pastirje in bajtarje, ki so se na barju z muko preživljali in živeli v revščini. Tako je nastala njegova zbirka legend in pripovedk z naslovom Svetinje nad Barjem, ki je izšla leta 1942. Neobjavljeni pa sta ostali zbirki Barje gori in Lučca našega ognjišča.
V Mladiki je objavljal črtice iz družinskega življenja. V knjigi so izšle pri Mohorjevi družbi leta 1941. Mnogo črtic prikazuje razpoloženje ob različnih letnih časih ter družinskih in cerkvenih praznikih. Snov je zajemal iz legend, bajk in pravljic, kar nakazujejo že naslovi nekaterih črtic: Cvetni petek, Velikonočni prazniki, Jezušček na Ljubljanici, Sveti večer, Trije kralji, Zvonovi sv. Jožefa, Za procesijo, Lepa si, roža Marija, Šmarni romarji, Svetinje se obiskujejo, Bela kača, Večnik na jezerišču, Plesalka in škrat, Judež in mlinar, Brodar in jezerka, Krčma v breznu jezera, Pokojišča kralja Matjaža, Začarana predica in mnoge druge. V samozaložbi je izdal povest Prodane duše. V njej opisuje in obsoja fašistično nasilje nad primorskimi ljudmi. Zgodba je prepletena z resničnimi dogodki. Ob okupaciji dela Slovenije je italijanska kvestura poiskala zalogo neprodanih knjig in 850 izvodov uničila. V dekliškem listu Vigred je v letu 1933 objavil celo povest Hčere božje kot podlistek.
Bil je tudi odličen pravnik, predavatelj in pevec. Leta 1925 je bil poleg sedmih drugih tudi član predsedstva Sveta slušateljev ljubljanske univerze. To je bila osrednja reprezentančna organizacija ljubljanskih študentov druge polovice dvajsetih let, ki si je prizadevala izboljšati položaj študentov, organizacijsko povezati slušatelje vseh treh fakultet prve jugoslovanske države, ustanoviti študentsko blagajno, menzo, univerzitetno knjižnico. Pred vojno je predaval kmečkim fantom in dekletom o upravnem pravu, zlasti o občem pravnem postopku, po vojni pa občinskim tajnikom o gradbenem in cestnem pravu ter zakonu o občem upravnem postopku. Rad je pel pri mašah v frančiškanski cerkvi in stolnici. Pokopali so ga 28. decembra 1970 na ljubljanskih Žalah.
Slika Jožeta Likoviča v zrelih letih je bila objavljena v nekrologu v Naši komuni leta 1972, letnik 8, številka 1.
Viri:
- Koledar Mohorjeve družbe 1972 (1972). URN:NBN:SI:DOC-HLQVJLON from http://www.dlib.si
- Sobotna priloga (28.01.1978), letnik 20, številka 22. URN:NBN:SI:DOC-X7MJS9JS from http://www.dlib.si
- Anžur, Tea (1999). Poskus ustanovitve Univerzitetne akademske menze v 30-tih letih. Kronika (Ljubljana), letnik 47, številka 1/2, str. 115-122
Kraj: Ljubljana
Datum: prva slika 1931, druga slika 1970
Avtor: neznan
Zbirka: spletne strani
Skenirano: /
Oblika: fotografija