1945 Trst – Tri sestre partizanke, žalostna zgodba četrte in še o zakonu brez luknje

Na črno-beli fotografiji z rdeče pobarvanimi peterokrakimi zvezdami na kapah, posneti leta 1945 v Trstu ali nekje v bližini, je gruča partizank in partizanov, ki so bili vključeni v Rabsko brigado in jih je proti koncu  vojna pot zanesla v Trst. To so bili viharni in zmagoslavni dnevi, ki pa še niso prinesli zatišja.

Tri dekleta na sliki so Mihletove sestre iz Dan, tete Jožeta Sterleta, lastnika te slike. Rojene so bile okoli let 1916 do 1918, medtem ko se je njihov najmlajši brat rodil leta 1928. V družini je bilo deset otrok. Na tej sliki je zadaj, druga z leve   Ivana, levo spredaj njena sestra Julka, skrajno desno spredaj pa še Pepa. Imena ostalih oseb na sliki so nepoznana.

Fotografija se preko teh treh poznanih deklet navezuje na žalostno zgodbo družine njihove četrte sestre Francke, rojene leta 1914,  ki je bila takrat edina že poročena in sicer  z Jožefom Sterletom, Mlakarjevim s Škrilj.

Pod italijansko okupacijo so bili Mlakarjevi, hkrati z drugimi vaščani Škrilj pregnani s svojih domov, češ da podpirajo partizane. Šest mesecev so stanovali v Pudobu prav na vrhu hiše, kjer je bila Ožboltova mesnica. Pri sebi so imeli le tisto, kar so lahko vzeli v kratkem času pred prisilnim odhodom, njihovo edino kravo so vzeli v oskrbo sočutni ljudje iz Dan, a čez kake tri ali štiri dni je za njimi v Pudob, nekaj kilometrov daleč  prišla njihova zvesta mačka …

Oče Jožef je odšel v partizane, bil je borec notranjskega odreda, doma pa je pustil ženo in dva majhna otroka. Med  ofenzivo so njega in še nekaj soborcev prav na Vse svete, 1. novembra 1943 v bližini doma ujeli Nemci. Sin, ki je imel  štiri leta in pol, se spominja le še, kako so jih prignali v vas in nemškega vojaka, ki je puško enega od ujetih prijel za cev in z njo močno udaril po kamnu, da se je razletela.  Vse drugo  je utonilo v pozabo, mali Jože pa očeta ni nikoli več videl, saj so ga odpeljali  v delovno taborišče blizu Dresdna, kjer je poleg vsega hudega videl tudi grozljivo zavezniško bombardiranje mesta. Ob koncu vojne  je njegovo taborišče osvobodila Rdeča armada in taboriščnike so najprej poslali na Češko v eno od zbirnih taborišč za repatriacijo. Po več mesecih zadrževanja, domnevno za primer, da bi jih ob morebitnih  ponovnih bojih potrebovali za  prve bojne vrste, so taboriščniki preko Vojvodine končno lahko odšli proti domu. V Subotici je Jožef Sterle zaradi od težkega dela načetega zdravja hudo zbolel. O tem je pozneje svojcem pripovedoval Jakob (?) Rigler z Bloške Police, ki je tudi bil tam. Sterletovega očeta so s hudimi bolečinami v trebuhu odpeljali v subotiško bolnišnico, kjer je 19. februarja  1946 umrl.

Jožef  Sterle  nikoli ni izvedel, da so že 15. maja 1945, prav na šesti rojstni dan njegovega sina,  nove oblasti zaprle njegovo ženo, češ da je med ofenzivo 1943 izdala nekega partizana domačina, ki se je skril v njihov skedenj. Partizan Andrej je takrat v nekem trenutku stopil iz poslopja, Mlakarjeva mama, ki ga je videla, pa mu je rekla, naj se hitro skrije nazaj, a je bilo prepozno, kajti Nemci, skriti v gozdu  nad hišo so ga že opazili, ujeli in odpeljali v Dachau.

Mlakarjeva mama pa je bila takoj po koncu vojne osumljena izdaje tega partizana, aretirana in  obsojena na tri leta zapora. Zaman so njene sestre, ki so tukaj na sliki, uporabile vsa poznanstva, da bi Francki  izposlovale  oprostitev ali vsaj olajšavo. Dekleta so poznala nekega sodnika in ga šle prosit, da bi Mlakarjevo mamo izpustili, saj je imela doma sina in  hčerko, stara šest in dve leti, ki sta ostala sama v hiši povsem brez varstva in oskrbe. Možak pa na vse njihove prošnje ni mogel obljubiti drugega, kot da bo Mlakarjevo mamo predlagal za prvo pomilostitev, ki bo prišla.

“Klatila sva se po Danah,” se tistega strašnega časa popolne zapuščenosti spominja Jože. “Včasih nama je ostarela teta, ki je še sama potrebovala pomoč, prinesla kaj za jest, spala sva pa sama doma.” Tako stanje je trajalo štirinajst mesecev, ko so mater končno izpustili iz zapora. Medtem  ji je  na poti iz taborišča umrl mož, česar pa takrat še ni izvedela. Le otroka sta v njeni odsotnosti  po pošti prejela čuden obrazec v madžarščini, izpolnjen s srbskim besedilom, ki je sporočal, da je njun oče nekje daleč umrl …

Pozneje   je domnevno izdani partizan zanikal, da bi bila Mlakarjeva mama kakorkoli povezana s tem, da so ga na njihovi domačiji ujeli Nemci in odpeljali v koncentracijsko taborišče. Tako je bila obtoženka   oproščena vseh obtožb, a krivica in nepopravljiva škoda sta bili že storjeni. Francka se je iz zapora  vrnila zlomljena in na smrt prestrašena … Veliko pozneje je povedala, kako so zapornice v veliki dvorani Škofijskega zavoda v Ljubljani ležale na tleh, na katerih je bilo pet centimetrov vode in urina. Na dvorišču je bila pregrada, ki je ločila nemške ujetnike in te zapornice. Ženske so dobivale za hrano listje poljščin – pese, repe, kolerabe, pogosto že razpadajoče, medtem ko so nemški ujetniki onkraj pregrade povsem nerazumljivo dobivali boljšo hrano. So jih morda ščitile ženevske konvencije, pomagal Rdeči križ ali kdo drugi?…  Pozneje so zapornice odpeljali na delo v Teharje, od tam pa v Kočevje, kjer so obdelovale njive. Kočevje, delo na njivah in boljša hrana je bilo olajšanje po vsem, kar so do tedaj doživele.

Ko je bila Francka Sterle končno oproščena, si je le s težavo opomogla. Še vedno je moral osemletni deček sam z vozom in kravo  v gozd po kurjavo. Ni mogel sam pritrditi debel in vej na vozu, da se ne bi raztresla,  zato je izpregel kravo, jo privezal na zataknjeni porajtel in pognal žival toliko, da se je porajtel upognil, potem pa ga naglo pripel z verigo, kot ga je bil naučil stric …

Franckin sin Jože  se tudi še spominja, kako sta se v njihovi hiši na zelo vidnem mestu  nekoč po materini vrnitvi znašli veliki fotografiji Tita in Kardelja, ki so ju priskrbele sestre s te slike. Ko je fantek vprašal zakaj, je mati rekla, da če bi spet  prišli ponjo, bi po slikah videli, da ni proti komurkoli … da je dobra državljanka. Kljub krivici, ki se ji je zgodila in trpljenju družine …

Takih lekcij preživetja  je Jožeta naučilo trdo vojno in povojno otroštvo  – pa tudi tega, da pozneje nikoli več ni bil  nikomur tiho …

Toda  še ni bilo konec krivic za Mlakarjeve:

V samostojni Sloveniji naj bi bili svojci tistih, ki so umrli do 31. decembra 1945 po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja upravičeni do statusa in določenih pravic. Toda ne Jože in Marija, otroka Jožefa Strleta! “Umrl je dober mesec in pol po datumu, ki ga navaja zakon”, so jima na njune zahtevke odgovorili uradniki …

Pisec članka o tragični usodi Mlakarjeve družine v Svobodni besedi iz julija 2022 zaključi svoje pisanje z besedami:

Tako sta otroka zaradi suhoparnega branja zakona ostala brez pravic in zadoščenja,  čeprav je bil njun oče žrtev vojne in je umrl zato, ker se je kot partizan boril za svojo domovino. Medtem pa so za žrtve vojnega nasilja lahko priznani vsi, ki so se skupaj z okupatorjem borili proti lastnemu narodu, če je le bila njihova smrt v časovnih okvirih Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Če se že veliko govori o popravi vojnih krivic, bi morali popraviti tudi to, da otroci za posledicami vojne umrlih partizanov ne morejo dobiti pravic žrtev vojnega nasilja, ker so po zakonih  “prepozno” umrli.

Pa še pravijo, da ima čisto vsak zakon kakšno luknjo!!…