Leta 1952 je imel Avtopromet Gorica med številnimi progami, tudi po naših krajih, še poletno linijo od Bovca do Kranjske Gore. Vožnja je bila zelo zahtevna, saj je pod Vršičem na trentarski strani moral avtobus celo skozi izredno ozek predor, zgrajen med prvo svetovno vojno, da je bila cesta varna pred snežnimi plazovi. Tu je moral biti voznik skrajno natančen, vzvratna vožnja ne bi bila mogoča, šlo je za decimetre. Izgleda, da sta se sprevodnik Janko Pegan z Rakeka in voznik (domnevam) Lovko iz Cerknice ustavila na nekoliko zasneženem delu ceste tik pod Vršičem. Pod zadnje levo kolo sta položila kamen, torej še nista bila na prelazu, visokem 1611 metrov. Postanek je bil verjetno potreben, da se motor nekoliko ohladi, kar je bilo v tistih časih precej običajno, saj se je moral avtobus večinoma v prvi prestavi vzpeti okrog 1000 metrov visoko. Kuhali, kot so takrat rekli, so tudi motorji osebnih avtomobilov.
Janko Pegan je bil rojen 1913 v Gaberju pri Ajdovščini, kjer je hodil v osnovno šolo in potem doživel usodo primorskih fantov v tistem času. Vpoklican v italijansko vojsko je bil štiri leta vojak med drugim tudi v Abesiniji, (sedaj Etiopija), ki jo je – najstarejšo državo v Afriki in nikoli kolonijo – Italija 1935 napadla in z velikimi težavami okupirala, pri čemer je storila tudi strašne zločine nad domačini. Tudi plinske bombe so metali z letal in pomorili prebivalce celih vasi. Po kapitulaciji Italije 8. 9. 1943 so Angleži zajeli italijanske vojake v Abesiniji in Janko Pegan se je prijavil zaveznikom. Poslali so ga v Bari, kjer se je, tehnično nadarjen, priučil za aviomehanika, v vojaško knjižico so mu napisali poklic aeromehanik. S prekomorsko brigado se je vrnil v Jugoslavijo in na letališču Zemunik pri Zadru popravljal letala ter naredil izpit za voznika kamiona. Nekoč so mu nadrejeni celo zaupali “Đemsa”, da je za nekaj dni peljal fante Vipavce na obisk domačih. Po povratku domov se je poročil z Marijo, sovaščanko iz Gaberij. Prvi dom sta si uredila pri Jankovem stricu Turku na Postojnski cesti na Rakeku. Janko se je zaposlil kot sprevodnik avtobusa pri Avtoprometu Gorica in bil zaradi znanja italijanskega jezika nekaj časa sprevodnik na progi Postojna – Trst. Voznik je bil tedaj tudi Friderik Leskovšek z Rakeka. Do upokojitve pa je bil skupaj z Jožetom Teličem sprevodnik na avtobusnih progah iz Ljubljane na Bloke in v Loško dolino vse do Prezida.
Danes na avtobusih ni več sprevodnikov, v petdesetih in še kasnejših letih pa je bilo sprevodniško delo zelo naporno. Ne samo prodaja voznih kart, tudi skrb za prtljago je bila naloga sprevodnikov. Ker so tedaj potniki tovorili tudi dosti prtljage, je moral sprevodnik večje kose spraviti na streho avtobusa, pokriti s ponjavo in jih dovolj trdno privezati. Potnikov pa je bilo mnogo, včasih preveč, gneča med stoječimi velika, dobiti sedež je bilo pogosto velika sreča. V torbi je sprevodnik imel vzdolžno kovinsko tablico, na katero so bili pritrjeni snopki lističev z navedbo cen v dinarjih. Če je znašala voznina denimo 16 dinarjev, je sprevodnik odtrgal listek za 10, potem listek za 5 in še listek za 1 dinar. Izročil jih je potniku, prevzel denar in po potrebi vrnil drobiž. Vse to vedno med vožnjo, stoje med sedeži, pogosto pa v gneči, ko se je s težavo prerival med potniki. Posebej naporno je bilo na postajah, kjer je včasih čakalo več potnikov, kot jih je ob vsem trudu sprevodnika lahko sprejel avtobus. Janko Pegan je z markantno pojavo, vljudnim in umirjenim glasom, poskrbel, da se je vkrcalo kar največ ljudi, zavrnjenim pa rekel kaj prijaznega v uteho. Nekaj običajnega pa je bilo prositi Janka, da je prinesel iz Ljubljane zdravilo ali kaj drugega nujnega.
Vir:
- Evgen Pegan
Kraj: Vršič
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Evgen Pegan
Skenirano: 24. 5. 2023
Oblika: fotografija