Od kapelice, spominskega obeležja padlim v prvi svetovni vojni, naprej proti Begunjam, ob sedanjem križišču Notranjske ceste s cestama v Videm in cesto Loško na levi strani, je stala Marontova hiša, kar je bilo domače ime za družino Modic, ki je živela v njej. Tam danes ni več hiše, pa tudi Marontovih ne.
Spominjam se, da je bilo to furmanska družina. Oče Jakob, rojen 1878, je imel par konj, s katerimi je prevažal predvsem les iz Notranjskih gozdov na železniško postajo na Rakeku. Z ženo Marijo, rojeno Lah, sta imela 6 otrok.
- Antonija je umrla v starosti 9 let,
- Frančiško, rojeno 1910, so ubili italijanski vojaki leta 1942,
- sin Tone je umrl mlad, kmalu po 2. svetovni vojni.
- Amalija, rojena 1916 se je poročila v Veliko Laole v Srbijo (Petrovac na Mlavi).
- Poleg njih sta bila še Jakob 1919 – 1969
- Franc Modic, rojen 1926.
Franc Modic po 2. svetovni vojni
Franca so kot 16-letnega fanta zaprli v italijanska taborišča. Zaprt je bil skupaj s prvimi Cerkničani. V taborišču v Padovi je bil skupaj z našim atom, Naš ata je zaradi predvojne bližine meje in švercarskih potreb kar dobro obvladal italijanščino. V taborišču mu je verjetno zaradi tega uspelo, da je bi kuhar. Kot rojaku je Francu, ki je bil suh in vedno lačen, dajal večje porcije. Franc tega ni pozabil, prav lahko, da mu je to rešilo ali vsaj olajšalo življenje in zato je mojega očeta imel za svojega ata tudi še po vojni.
Po razpadu Italije 1943 je skupaj z ostalimi Cerkničani zbežal v Ljubljani z vlaka, s katerim so Nemci nameravali te taboriščnike prepeljati v svoja koncentracijska taborišča. Odšel je v partizane, prekalil se je celo v bojih ob desantu na Drvar.
Franc Modic kmalu po vojni
Po 2. svetovni vojni je bil nekaj časa miličnik. Nazadnje je bil zaposlen na Kmetijski zadrugi Cerknica na njenem obratu Marof. Bil je visok, postaven, lep in dobrovoljen možakar, ki pa je zaradi slabega srca in vseh težav, ki jih je preživel, umrl 1974.
To pesem je zapel 1963 ali 1964 in naučil takrat najstnika Mirota Mačka, ki je bil na Marofu Francetov sodelavec. Ko je izvedel, da o Marontu pišemo prispevek, je zapel pesem na melodijo “Počiva jezero v tihoti”. Dodal je še, da je France pogosto kaj pesnil oziroma spreminjal znane pesmice z zabavnim besedilom. Podobno je melodijo Šumijo gozdovi domači predelal v pesem Šumijo gozdovi državni, ki je bila takrat znana tudi širšemu občinstvu.
Počiva Marof tam v samoti,
a trektorist v gostilni spi.
Na njivi pa plevel do pasa
že v cvetu je in pa zori.
Drektor naš prisegel sveto,
da za svoj žep se bo boril.
Še preden bo minilo leto,
bo zadrugo hudič uzel.
Tudi njegova mati Marija je bila cerkniška zadružnica. Njivo je imela pri lipci v Uševku. Kadar je tam plela, je peš odšla domov, malo manj kot 4 kilometre v eno stran, skuhat kosilo. Potem se je spet peš vrnila na njivo, saj takrat avtomobilov sploh še ni bilo, kaj šele, da bi se gospodinja z njim vozila na njivo, kot je to videti danes. Zaradi njene hitrosti so jo domačini poznali tudi pod imenom Taksi. Na Marontove danes spominjajo samo še slike in fotografije. Notranjski slikar Lojze Perko je Marontovo mamo narisal 22. 11. 1942, o čemer smo na Stareslike že pisali.
Franc Modic s konji, za katere je skrbel na Marofu
Ohranjene pa so še fotografije Franceta iz partizanskih in povojnih časov in nazadnje z zadružnimi konji na Marofu.
France je bil tragična osebnost. Vojna leta je nekako preživel, bil je zaprt, po vojni pa tudi.
O njem je ohranjenih kar nekaj anekdot.
Še iz vojne je bil navdušen nad Stalinom. To je kmalu po vojni postalo nevarno. Za šankom je neprevidno navdušeno zavpil nekaj v podporo Stalinu, kar je dolgo ostalo v spominu domačinov.
Kasneje je bil miličnik, kljub temu pa je bil pogosto žejen. Žeja ju je prijela skupaj s kolegom. Denarja sta imela le toliko, da sta lahko kupila kos papirja za zavijanje paketov. V ta papir sta zavila opeko in se s takšnim paketom odpravila v gostilno. Paket sta odložila na šank in naročila obilno kosilo. Pojedla in popila sta, potem pa sta drug za drugim izginila, ne da bi plačala. Gostilničar ju ni lovil, saj je mislil, da se bosta vrnila po paket, pa ju seveda ni bilo. Zaradi tega dogodka in najbrž še kakšnega podobnega je bil kaznovan izključen iz policije. Zagotovo je še kaj ušpičil.
Sam je pravil, da v partizanih niso smeli prositi pri ljudeh na terenu, razen za vodo. Pa se je nekje na terenu znašel in neki materi dejal: “Mati, imate kaj vode, tako sem lačen, da ne vem kam bom šel spat!”
Amalija Mihajlovič 1916 – 2006
Morda še kdo od bralcev Stareslike hrani fotografije Marontove hiše. Pred kratkim sem iz Srbije prejel še fotografijo Amalije Mihajlovič, ki je umrla 2006 leta.
Na Marontove spominja le še nagrobnik na Cerkniškem pokopališču. Lahko pa kdo dopolni te spomine še s svojimi.
Prispevek je napisal: Tone Urbas.
Viri:
- Miro Maček
Kraj: Cerknica
Datum: neznani
Avtor: različni avtorji
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 11. 2. 2020
Oblika: 6 fotografij + posnetek nagrobnika