1916 Amerika – Franc Popek in harmonika
Stareslike, julij 2023
* Pravi divji zahod!
Franc Popek II. je kasneje šest let delal v tovarni konjskih podkev. Na vprašanje, kako je lahko brez papirjev delal in živel, je odgovoril: »Če nisi napravil nobenega prekrška, te ni nihče nič vprašal.« Dobivali so tedenske plače. Dopusta, bolniške, regresa in božičnic niso poznali.
Šel je tudi v šolo, da se je naučil pravilne angleščine.
Delavci so živeli v lesenih taborih poleg gradbišč. Vsaka skupina je imela svojega kuharja, ki je kupoval suho hrano od Kitajcev in jo pripravil na kraju dela. Evropski delavci so večinoma jedli krompir in kuhano govedino. Kitajci so med tednom uživali zelenjavo in morske sadeže (če so bili na voljo) in redili prašiče in piščance za vikend obroke. Kitajska hrana se je zdela Evropejcem čudna, Kitajcem so se zdeli čudni Evropejci. Ti so imeli namreč »nenavadne« običaje: kopali so se, prali svoja oblačila in se izogibali viskija. Namesto vode so pili mlačen čaj, ki so ga skuhali zjutraj in točili tekom celega dneva. Tako so se izognili griži.
Dodatno je služil z igranjem v bordelu. Dajali so lepe napitnine. Ker je bil takrat čas prohibicije in so bile policijske racije pogoste, so vedno imeli vsaj dve varianti za pobeg. Enkrat je to doživel in bil kljub težki harmoniki dovolj hiter. (Kot v filmu Nekateri so za vroče.)
Nastopil je tudi na tekmovanju v vztrajnostnem igranju na harmoniko. Zmagal je, a je bila nagrada tako majhna, da ni odtehtala izčrpanosti. (V filmu Konje streljajo, mar ne? je prikazano plesno tekmovanje.)
* Franc Popek 1.
Ker v ZDA ni imel nobenih papirjev, je moral leta 1932 domov. Veseljak, kakršen je bil, bi zagotovo ostal tam. V času prohibicije je bilo alkohola v izobilju po nizkih cenah. Za kvaliteto ni nihče spraševal. Z dobrim namenom je prohibicija ustvarila nepremagljivo mafijo in kriminal. Karte za prevoze so naročali pri pooblaščenih agentih. Cena prevoza Joliett – New Xyork – Le Havre – Rakek je bila 96 dolarjev. To je veljalo za eno osebo in dva velika lesena kovčka. Potoval je z ladjo Ile de France, ki je bila nosilka modrega traku (kot tudi naš potopljeni Rex). Celotna pot je trajala deset do dvanajst dni.
Po vrnitvi domov je življenje teklo po vaških tirnicah. Med drugo svetovno vojno so ga internirali najprej na Rab, kasneje pa v Gonars, Treviso, Dachau, Mathausen in Ebensee. Tam je delal v kamnolomu. Po 173 stopnicah so morali nositi 35-kilogramske kamnite bloke, ki so ih uporabljali za Hitlerjeve megagradnje. Kdor ni zmogel do vrha, so ga enostavno pahnili dol. Neko zimo je bila odjuga in svetla noč. Ruski jetniki so naredili veliko sneženih kep. Z njimi so napadli stražarja v stolpu, ga premagali in pobegnili. Vse so ujeli in ustrelili.
Franc je preživel tudi s pomočjo harmonike. Marsikdo je znal igrati, niso pa znali brati not in igrati Straussovih valčkov. On je to obvladal in je igral na zabavah taboriščnega osebja. To mu je pomagalo preživeti. Ob osvoboditvi je tehtal 39 kg. Ko so po osvoboditvi prišli Američani, je bil za prevajalca še mesec in pol. Vrnil se je na kresni večer in po kresu se je že slišala njegova harmonika.
Ko so prišli Italijani v Begunje, so domači Frančevo harmoniko zazidali v steno v kleti in jo tako rešili pred Italijani in kasneje Nemci. Njegov sin jo hrani še sedaj in je izredno lepo ohranjena.
Na ulici Taylor v Chicagu so v prvih letih 20. stoletja odprli prvo fazo tega, kar je postalo najstarejše podjetje za izdelavo harmonik v ZDA. Po nekaj letih so se bratje Piatanesi (Demo, Finau in Bramante) pridružili Luigiju Giulettiju in drugim. Novo podjetje so imenovali Italo-American Accordion Company in se preselili na ulico Kedzie na JZ Chicaga. Na višku moči je podjetje izdelalo po 25 harmonik na teden. Hitro so si pridobili sloves zaradi fine izdelave in vrhunske kakovosti. Zagotavljali so inštrumente za začetnike in profesionalce. Giuseppe “Joe” Romagnoli je podjetje prevzel leta 1950. Veljal je za zadnjega pravega mojstra harmonike. Zaslužen je za številne inovativne proizvodne postopke, ki jih uporabljajo še danes. Tovarno je upravljal do svoje smrti leta 1994. Za njim jo je prevzela njegova žena Anne in dejavnost preselila v Oak Lawn, Illinois. Njihove harmonike so še danes med najbolj iskanimi in najbolje izdelanimi na svetu. Na gornji sliki je originalna kuverta podjetja.
V tovarni Marconi so na njegovo željo izdelali kromatično harmoniko na tipke. Morda je to eden redkih, če ne edini primerek kromatične harmonike pri nas. Tudi za časa Jugoslavije v državi take harmonike ni bilo. Radio Beograd je izvedel zanjo in so jo želeli odkupiti. Franc je ni dal. Stala je 612 dolarjev plus vračunana stara harmonika. Novi model Fordovega avtomobila je stal okrog 300 dolarjev.
** Poslušaj
Kako zveni glas harmonike in kakšna plesno glasbo so igrali v dvajsetih letih prejšnjega stoleta (20.) lahko slišite na posnetku, ki je star slabih 60 let. Kvaliteta posnetka in revma na očetovih prstih se tudi poznata.
* Sliko Franca Popka II. z njegovo zvesto spremljevalko je konec osemdesetih let 20. stoletja naslikal Tomaž Perko.
Prispevek je napisal: Franc Popek, julij 2023
