Slika je iz albuma Jerneja Malovrha. Gospodična na sliki je lepa. Frizuro ima pa prekrasno. Tako izgledajo zdravi, negovani lasje. So naravne barve. Tekom let so jih skrbi in tegobe vsakdanjega življenja prebarvale v sivo. Ima pa umetno skodrane.
Ženske so imela od nekdaj rade lepo urejene lase. Tudi brez frizerja. Prvič so deklicam skodrali lase, ko so jih pripravljali na obhajilo ali birmo. Klešče za kodranje imela vsaka premožnejša žena. Mati ali kakšna druga ženska, ki je bila spretna in je imela čas, je klešče postavila v štedilnik na žerjavico. Ko so se ravno prav segrele, je vkleščila pramen las in ga nakodrala. Meščanska dekleta so to navado obdržale še v odrasli dobi. Na kmetih ni bilo časa za lepotičenje. Kodranje las s kodralnimi kleščami je bilo posebno razširjeno med obema vojnama in še vsaj dve desetletji po drugi vojni. Danes je moderno ravnanje las. Nikoli ni dobro, kar nam da narava. Kodralnik smo tudi mi podedovali po atovi teti. Kot mnogo drugih stvari pri hiši je tudi tega vzela megla.
Leta 2004 smo bili povabljeni na Dolenjsko na birmo. Sin je takoj povedal, da je on pri birmi že bil in da ne bo šel. Pa kaj, jaz sem bila dvakrat, sem morala iti še enkrat, sem pa takoj povedala, da h maši ne bom šla, da ne bo potem kakšne intrige tam pred cerkvijo. Morala sem peljat, ker mama ni imela izpita. Vozim ne rada v tiste dolenjske hribe. So tako ozke ceste, še od takrat, ko so konje jahal. Dolenjci pa vozjo, saj veste kako: zidanca, cviček pa gasa. Grem pa vseeno rada tja. Se nažrem sladkarij, da mi je še dva dni potem slabo. Vaga pa tudi zajavka, ko gor stopim. Ko pa tako dobro pečejo! Rekla sem si, da ne bom šla na birmo k ena mona, bom šla k frizerju. Ampak sem šla glih taka – k ena mona. Kličem jaz v soboto frizerko.
– A kaj delaš
– Polno!
– A pol mene ne maraš vidt?
– Kaj bi pa rada?
– Frizuro pa pramene.
– Najprej se zmen kakšne pramene bi rada, pol pa poklič.
– Rdeče.
– Rdeče barve nimam, k se nobena na rdeče ne barva. Mam sam blond.
– No, blond pa jaz ne bom. Pa naslednjo soboto.
– Prav. Ob petih prid.
– Ne, ob petih pa ne, ker pride Tito (o tem kdaj drugič).
– Pa prid takoj ob pol treh.
V soboto pet minut do pol treh je zmanjkalo elektrike. Jaz kličem frizerko, če naj pridem kasneje, pa je rekla, naj nič ne hodim, ker ni nobenga, tudi elektrike ne in gre domov. Sem šla tudi Titeja čakat k ena mona.
Kličem spet naslednjo soboto, če lahko pridem. Je rekla da ne, ker ima brat petdeset let in gredo na žur. Mater, letos je pa dost petdesetletnikov. No, četrto soboto mi je pa ratalo. Sem bila prva tam.
– Kaj bova zdaj?
– Dvanajst pramenov, pa frizuro.
– Kakšno fizuro.
– Ne vem, ti si frizerka, ti misli, jaz bom pa plačala.
Potem mi je dala eno gumasto klofeto na glavo, da sem bila k kakšna stara angleška tercijalka in mi začela s kvačko puliti lase ven. So mi šle kar solze na oči. Ampak sem dobila kofe in sem lažje potrpela. Ja, veste, pri nas se je frizerska tehnologija ustavila na začetku 20. stoletja. Sploh pri tistih, ki fušajo. Cene pa tud. Sem plačala trikrat manj kot bi v Ljubljani. Pa še mama me je nazijala ko sm prišla domov pofarbana.
Če nič drugega, smo izvedeli datum.
Viri:
Kraj: Ljubljana
Datum: 25. avgust 1911
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 8. 3. 2020
Oblika: fotografija