Fotografija je iz albuma Bojana Keržeta. Na njej je palača Al Montazah v Alksandriji, Egipt in je ena njenih največjih znamenitosti. Obdajajo jo čudoviti vrtovi, ki obsegajo 46 hektarjev. Palačo je leta 1892 zgradil Khedive Abbas Hilmi II. Tisti, ki jih tematika zanima, si lahko več preberejo na spodnji povezavi.
Aleksandrija je največje mesto v Egiptu. Do svojega uničenja je bila kulturno središče antike. Mesto je leta 331 pred našim štetjem ustanovil Aleksander Veliki. Bilo je bilo glavni politični sedež vse do muslimanske osvojitve Fatimidov in Šiitov leta 642 našega štetja. Najpomembnejši zgradbi tistega časa sta bila svetilnik Pharos in Aleksandrijska knjižnica, ki je bila največja v starem svetu. V njej so prebivali najvidnejši znanstveniki tistega obdobja. Na več kot petsto tisoč zvitkih papirusa je hranila dokumentarno gradivo o različnih temah: znanosti, literaturi, filozofiji itd. Niti zgodovinska knjižnica Aleksandrije niti svetilnik nista preživela naših dni. Tako kot palače iz grško-rimskega obdobja in druge pomembne zgradbe je oboje uničila vrsta katastrof. Potresi in cunamiji so spremenili konformacijo obale in njeno obliko, zaradi česar se je svetilnik zrušil, kraljeva palača pa je padla v morje. Veliko knjižnico je uničil požar.
* * *
V Egiptu žal nisem bila. Sem pa pred mnogimi leti obiskala Tunizijo. Saj ni prav daleč stran. Vzameš manjši zemljevid in je vse bliže skupaj. Z veseljem bi šla v Egipt, ampak kaj, ko sva midva z letalom opravila. Z vlakom bi trajalo predolgo. Sem si pa v Tuniziji poleg zanimivosti ob bazenu ogledala tudi glavno mesto. Ker sem bila tedaj še v službi, sem z zanimanjem opazovala Zavod za zaposlovanje. Poklicna deformacija, kaj se če. Tudi tam je bila gužva.
Po zajtrku tistega lepega dne nas je taksi že čakal in odpeljali smo se proti Tunisu. Najprej smo si ogledali rimski amfiteater oziroma kar je od njega ostalo. Prvotno je bila tam krščanska cerkev, potem so prišli Rimljani, sezidali amfiteater in zmetali kristjane levom.
Sledila je Kartagina. Ostanki so lepo ohranjeni in veliko jih je. Malo bolj gledajo na zgodovino kot pri nas. V muzeju je precej več kot 2200 let starih in zelo ohranjenih stvari, od nakita do posode.
Po Kartagini smo obiskali še Antonijeve terme. Zadeva je ogromna in dodelana enkratno. Poleg term (se vidi iz njih) je predsedniška plača in velik znak, da je fotografiranje prepovedano. Za iznajdljivejše in s teleobjektivom ni problem. Iz Sidi bou Saida se palača še lepše vidi in to cela. Sidi bou Said je vasica nad Tunisom, kjer so vse hiše modro-bele (bile). Nekatere so že malo rjave, ker so zapuščene in razpadajo. Od nekod je zadišalo po sveže pečenem kruhu. Ampak potem sem videla, kako delajo z njim in koliko rok ga prime, preden ga ti dobiš, in me je minila tudi volja do kruha. Pa čeprav se še kadi iz njega.
Sledi Tunis. Taksist nas odloži pred tuniškim Big Benom, napotí nas proti Medini – staremu delu mesta in nas še opozori pred žeparji. Bi ga rada videla, ki bi mene okradel. Naročilo je, kupiti nož in zastavo. Ifka glihaj! A ni čudno de se noben drug ni upal? Ostali bi kar plačali, kolikor jim rečejo, in ko jaz gliham (se matram, da kar švicam), se delajo, da nismo skupaj. Potem se jim pa kar samo smeje.
Medina je nekaj posebnega. Verjetno ne v Afriki ali drugih muslimanskih deželah, ampak v bližini Evrope ne vidiš česa takega. Ulice široke nekaj več kot meter, natlačene z robo z obeh strani, pokrite s streho, ali pa tudi ne, brez zraka, gužva. Skoraj vsak prodajalec te fizično zvleče v trgovino. Bog ne daj, da kaj primeš, ker potem tisto že šteje za kupljeno. Grem po ulici, gledam predse v tla kot konj s plašnicami. Kar naenkrat zaslišim za sabo:
– Halo! Ej, a slišiš?! (Mama mi ni dala imena!) Nož!
– Kateri?
– Ta!
Barantanje poteka v angleščini. Izberemo nož, mož nas povabi v trgovino.
– Petinpetdeset dinarjev, reče.
– Kaj? Ne, trideset!
– Petinpetdeset je dobra cena, vztraja.
– Ma ne zame. Trideset.
Pol se mi pa mulc vmeša s štirideset, ker ne zastopi angleško prou nč. Ga takoj utišam, prodajalec pa zagrabi in spusti na 42. Jebenti mulca.
– Ne, trideset, sem se utrmila in to je to.
– Dvainštirideset je že premalo.
– Trideset al pa nič.
Potem z gazdo nekaj po arabsko počinkolata in hoče 35. OK. Toliko smo bili pripravljeni dati. Smo se že doma zmenili, da 35 damo, več pa ne. Saj več tudi vreden ni. Dam sinu:
– Tle maš, mulc, drugič se mi pa ne mešej v biznis!
– Sej si skuz govorila 40.
– Ne, sem 30.
– Ne, si 40.
– Ne, se vmeša snaha, trideset je govorila.
Ja hvala bogu, da imam tako snaho. Potem se počasi odpravimo proti izhodu, ker se naš čas izteka. Zunaj obzidja en prodaja rute pa šale po tri dinarje. Maja kupuje, jaz pa milo gledam, ostali stojijo tri metre stran. Niso z nama. Kokr. Uzrem prekrasen rdeč šal in ga od daleč pokažem sinu. Obrne oči in odkima. Moja surla se povesi. Ko sem ga kasneje vprašala zakaj ne, je rekel da zato, ker kupim vse kar vidim, nič pa ne rabim. To sploh ni res! Človek ima delno prav. Res vse kar vidim kupim, res pa tudi vse rabim.
V hotel se privlečemo na pol krepani. Malo še polegamo pred bazenom, se gremo umit, potem pogledat še ene trgovine, kjer so fiksne, nizke cene. Trgovine sta odkrila Maja in Tomaž, medtem ko smo se mi jahali po kamelah. Sinu kupim fes, ker si ga je že dolgo želel. Pa je potem godrnjal, da ni ta pravi, da pravi bi bil iz Bosne. Pojma nima. Potem pa na večerjo. Ker kosila ni bilo, pojem dve večerji, štiri torte in dve šefli lešnikove kreme. Mi bo slabo, pa kaj, se splača. Grem samo še spat.
Viri:
Kraj: Aleksandrija, Egipt
Datum: 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Bojan Kerže
Skenirano: 2. 8. 2020
Oblika: datoteka