Odkritje spomenika na Rakeku je bilo glede na udeležbo ljudske množice in najvišjih odličnikov eno najlepših narodnih in patriotičnih slavij na Slovenskem. Ideja, postaviti kralju spomenik na jugozahodni meji, je vzniknila leta 1930. Takoj so ustanovili pripravljalni odbor, ki šel na delo z vso vnemo in požrtvovalnostjo. Njegovi člani so bili: Franjo Tavčar, špediter in liberalni prvak JNS, Anton Gaspari, ravnatelj meščanske šole na Rakeku, Petrič, Kočevar, Bizjak, Kralj, Likar, Dekleva, Marič, Turšič, Mlakar, Vivoda, Gregorič, Fekonja, Pirc, Kenič, Šuštaršič in Volk.
Že dopoldne so se pričele na Rakek stekati množice z vseh krajev Notranjske. Prihajali so peš, na vozovih, kolesih, z avtobusi in vlaki. Slednji je iz Ljubljane pripeljal mnogo udeležencev in kljub temu, da so železničarji priklopili mnogo vagonov, je bil vlak nabito poln. Samo v Ljubljani je vstopilo preko tisoč potnikov. Glede na zbrano množico, ki jo vidimo na sliki lahko verjamemo, da se je slovesnosti udeležilo preko pet tisoč ljudi. Pred kolodvorom pa je bila postrojena tudi častna četa vojakov 40. pešpolka iz Ljubljane s polkovno zastavo in godbo dravske divizije.
Prvi livar tvrdke Mostar je bil Franc Mostar starejši, ki je leta 1908 pričel z delom v livarni Samassa v Ljubljani. Ko je ta propadla, si je poleg domače hiše postavil delavnico in leta 1937 večjo livarno. Pri njem so naročali znani kiparji: Pirnat, Kralj, Gangl, Stoviček, Sedej, … ,njegovi zvonovi pa visijo v cerkvah na območju celotne bivše Jugoslavije. Leta 1948 so podjetje nacionalizirali in je delovalo naprej pod imenom Umetniška zadruga. Franc pa se ni uklonil in se je vrnil nazaj v svojo leseno livarno. Njegovo delo so nadaljevali sinovi, ki so dejavnost razširili, tudi v Kranj. Nacionalizirana livarna je šla v stečaj leta 1992 in dve leti kasneje, v postopku denacionalizacije, vrnjena naslednikom prvotnega lastnika.
Spomenik, ki je bil ogrnjen v veliko državno tribarvnico, so obstopili zastavonoše mnogih društev. Glede na skromna finančna sredstva je bil spomenik zamišljen skromno. Arhitekt Maks Strenar pa je prostor pred rakovškim kolodvorom uredil tako, da okolica spomenika deluje monumentalno. Spomenik je izklesal akademski kipar Ivan Sajovic, v bronu pa ga je vlila tvrdka Mostar na Galjevici v Ljubljani.
Rakek se je na odkritje dostojno pripravil. Z vseh hiš so vihrale zastave. Prosto pred kolodvorom je bil lepo in okusno okrašen. Okrog parka, v katerem je stal spomenik, so bili postavljeni dekorativni beli stebri z državnimi grbi. Med seboj so bili prepleteni z venci, na obeh straneh pa sta bila med slavoloki dva transparenta z napisi: »Čuvajmo Jugoslavijo!« in »Naj živi Peter II«!
Na tribuni so se zbrali odlični zastopniki, ki jih je sprejemal Franjo Tavčar (če me spomin ne vara, je skrajno levi). Med temi odličniki so bili tudi zastopnik kralja Petra II. divizijski general Lazar Tonič (na sliki), ban dr. Marko Natlačen (na sliki) s tajnikom dr. Kovačičem, zastopnik ministra vojske in mornarice brigadni general Dušan Dodič, senator Hribar, poslanca Narodne skupščine dr. Andrej Veble in dr. Ivan Šemrov, francoski konzul Remerand in še mnogi drugi imenitneži tistega časa. Če koga zanima, kdo vse, lahko prebere na spodnji povezavi, seveda pa ni šlo brez gasilcev.Viri:
- Ponedeljski Slovenec (18. 10. 1937), letnik 10, številka 42. URN:NBN:SI:DOC-AGP5JTQ3 from http://www.dlib.si
- Spominski almanah Slovenskih strokovnih pisateljev, publicistov in projektantov, Bibliofilska izdaja nove strokovne založbe v Ljubljani. Prejeto od Urada za upravljanje imovine upornikov. Natisnila delniška tiskarna d. d. v Ljubljani. Brez letnice.
- Rebula, Sedej. Primorski slovenski biografski leksikon. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1987.
- http://www.livarstvo.com
Kraj: Rakek
Datum: 17. oktober 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Muzej novejše zgodovine Slovenije (št.: SL10404, SL10402 in SL10405)
Skenirano: neznano (MNZS), prejeto 15. 1. 2016
Oblika: skenirana datoteka
