Milan Lah Špelin, v ozadju Loški grad (ocenjeno 1950)
Milan Lah Špelin z ženo Alojzijo sta pristala na umik hiše v ozadje. Ob pristanku na novo lokacijo in hišo se sprašujem o značaju starega očeta kot lastniku predvojne hiše in okolju v katerem je živel. Nekje je bil zapisan in označen za »poveljnika komunistov«. Lahko presodim, tudi iz družinskih pogovorov, da Milan Lah Špelin, moj stari oče, ni bil noben komunist, pravzaprav ni mogel biti komunist. Bil je meščansko kmečko izobražen iz relativno premožne »stare« družine v Loški dolini. Njegov oče je bil 40 let župan mesta Lož. Tudi njegov stari oče, ki je zgradil požgano hišo, v 19. stoletju, je bil dolgoletni župan. Njega sicer ni mogel poznati, ker se je rodil pozneje, a je gotovo moral vedeti zanj (morda/verjetno pa je vedel tudi za korenine družine v Ložu, ki segajo še v sedemnajsto stoletje).
Okolje, v katerem je Milan Lah živel, je bilo precej drugačno od sedanjega Loža. Lož je pred drugo svetovno vojno »še« bilo mesto. Če je verjeti zapisu Ivana Mlakarja – in ni razloga, da temu ne bi verjeli – si lahko predstavljamo živahnost mestnega življenja v Ložu. V Ložu je pred drugo svetovno vojno bil mestni urad oziroma županstvo, pošta, žandarstvo, finančni urad, sodišče, zemljiška knjiga, kataster, urad notarja, v Ložu je bil tudi zapor, zdravstveni dom, kulturni in gasilski dom, hiša za brezdomce, konjušnica. Poleg tega so v Ložu bile trgovine, mesarija in pekarna in številne obrti: mizarstvo in kolarstvo, sedlarstvo, kleparstvo, čevljarstvo, krojaštvo, zidarstvo, izdelava polhovk, krtač … Lož je imel fotografa, celo izdelovalca harmonik. Za družbeno življenje je »skrbelo« pet gostiln.
Ko zdaj premišljujem o svojem starem očetu bi lahko rekel, da je Milan Lah v obdobju pred drugo svetovno vojno užival življenje v prijetnem mest(ec)u Lož, kakor se je pač dalo uživati življenje v tistih časih. Življenje v Ložu pa je, sodeč po zapisu Ivana Mlakarja, moralo biti kar pestro. Rad je imel družbo, rad je dobro pojedel in popil, rad je bral, bil je strasten lovec, skrbel je za družino, opravljal je delo »višjega poštnega uradnika«. (Pošta je takrat bila pomembna inštitucija, ker je omogočala stik s svetom, hiter prenos in izmenjavo informacij, seveda neprimerljiv s sedanjo internetno dobo.) Pohlepen pa Milan Lah Špelin ni bil. Živel je pač življenje, ki mu pritiče, rad se je družil in hecal.
Spominjam se družinskega heca, ki so ga pripovedovali, kako se je stari oče razveselil, ko je zanj na pošto prihajal vsako leto jeseni telegram iz Kubeda v Istri. Glasil se je: »Dojdite, dojdite, vino je gotovo«. In so se v pozni jeseni veselo pripravljali na pot in šli po vino.
Spominjam se obiskov, ki so pogosto prihajali v hišo v Ložu. Običajno so se »ta stari« ob mizi pogovarjali, jaz, kot otrok, pa sem sedel nekje ob strani. Ob odhodu obiskov je stari oče govoril: »No, pa pridte še, se bomo smijali«. V smejanju, v hecu, v šalah, tudi v dobrohotnih neškodljivih intrigicah, je najbolj užival. (To je bil pozneje pa tudi danes vrhunski užitek v naši družini.)
Milan Lah Špelin ni imel razloga, da bi se zavzemal za nek »nasilni komunizem«, za revolucijo, ki je morda pri nekaterih manj premožnih morda bil motiv. Milan Lah bi »s komunizmom« samo izgubil premoženje (kar se je s povojno nacionalizacijo tudi zgodilo, a nad tem niso tarnali – pozneje pa »vrnilo«).
Poleg tega Milan Lah Špelin ni bil »komunistično« izobražen, kakor tudi mnogi drugi »komunisti« v tistem času ne. V zapuščini knjig in revij, ki so jih lahko odnesli iz stare požgane hiše pred požigom in shranili v novi sedanji hiši, sem našel zbrana dela Jurčiča, izvode Ljubljanskega zvona, knjige v nemščini/gotici ipd. Neke marksistične »komunistične« literature nisem našel.
Če je že bil neke vrste komunist, je bil egalitarist. To pomeni, da se je zavzemal za izenačevanje, za dostojnejše življenje vseh, za relativno zmanjšanje razrednih razlik, za kompromise. (Zato se mi zdi za marsikaterega t. i. »komunista« tudi ustrezna označitev egalitarist. Kako je egalitarizacija potekala v praksi, v posameznih primerih, je drugo vprašanje … podobno kot vprašanje poznejše deegalitarizacije.)
Pristanek starega očeta na umik hiše na novo lokacijo za spomenikom si razlagam kot njegovo spoštovanje vrednot upora proti okupaciji. Sprejel je, da spomenik mora biti na trgu v Ložu na zemljišču njegove bivše hiše. Skromnejša hiša, glede na prejšnji projekt, pa je bil »prispevek« k zmanjševanju razrednih razlik. (Odprto vprašanje je, ali bi z vztrajanjem na prvotno projektirani hiši in lokaciji le te lahko uspel.) Razumel je tedanje spremenjene razmere, razumel in sprijaznil se je z »duhom časa« v katerem je privatna lastnina nehala biti pomembna.
Kraj: Lož
Datum: 1949
Avtor: neznan
Zbirka: Marko Lah
Skenirano: 23. 8. 2023 in 19. 9. 2023
Oblika: fotografija, dokument