Ramparji leta 1970 na železniški postaji Rakek s tovornjaka v vagon prekladajo iverne plošče iz Bresta.
S prihodom južne železnice na Rakek konec leta 1856 se je na postaji na novo zaposlilo veliko ljudi, ki so opravljali razna dela. Med njimi so bili ramparji, ki so imeli izredno težaško delo. Leta 1935 so se organizirali v društvo ramparjev.
Rampar je bil tudi moj ded, Rakovčan Franc Galanti. Kot mulc sem mislil, da rampar dviga in spušča zapornice (rampe) na cestnem prehodu preko tirov. No, kmalu sem spoznal, da temu ni bilo tako, in da so ramparji delavci, ki na tovorni nakladalni klančini – rampi, pretovarjajo tovor s cestnih tovornih vozil v vagone ali obratno. Postaja na Rakeku je imela in še vedno ima eno izmed najdaljših nakladalnih ramp daleč okoli, ki meri v dolžino skoraj 500 m.
Za prekladanje tovora je moral biti rampar v zelo dobri fizični kondiciji. Delali so v vseh vremenskih pogojih, snegu, dežju, mrazu in soncu. A tudi po končanem šihtu je imel še marsikateri rampar kmetijo in fizično delo se je v nekoliko drugačni obliki nadaljevalo še doma. Delovni dan je bila običajno tudi sobota.
Delovna oprema ramparjev je bila še dolgo let po 2. svetovni vojni bolj izjema kot pravilo, a do večjih nesreč k sreči ni prihajalo. Oprema za zaščito ramparja je bila sestavljena iz predpasnika, rokavic, dežnega plašča, delovne bunde in škornjev ter kasneje tudi čelade. Kljub skromni delovni opremi so si bili kot družina. Če je bilo treba, so drug drugemu priskočili na pomoč, tudi v zasebnem življenju ali izven delovnega časa. Radi so dobro pojedli in popili, še posebno po napornih dnevih. Svoje skromne prostore so imeli v leseni baraki, ki je bila nad lipovim drevoredom in gasilskim domom. Barako so podrli in jo je zamenjal bivalni kontejner nad Kobalovo hišo. Tudi kontejnerja že davno ni več.
Rakovški ramparji pri svojem delu, od leve proti desni: moj ded Franc Galanti, na vagonu stojijo Viktor Opeka, Janez Miklavčič, Stane Bambič in na tovornjaku Emil Bajt.
Špedicija je bila pomemben del prevoza Brestovih izdelkov po železnici. Ramparji so z golimi rokami preložili na tisoče ton tovora, med katerimi je vsekakor prevladoval les v vseh mogočih oblikah. Veliko lesa in lesnih izdelkov je bilo iz lesne tovarne Brest, ki je imela svoje proizvodne obrate v vsakem večjem kraju na Cerkniškem. Razkladali so še druge blagovne skupine, ki so z vagoni prispele na Rakek, med drugim razna gnojila za kmetijstvo, stroje, opremo, premog, gradbeni material, itd.
Obdobje ramparjev na Rakeku se je zaključilo kmalu po osamosvojitvi Slovenije ter ob postopnem usihanju lesnega giganta Brest. Količine tovora so se zelo zmanjšale, še tisto nekaj malega kar ga je na Rakeku ostalo, pa so pretovarjali s strojno mehanizacijo. Spomin na rakovške ramparje je še vedno zelo živ, kljub temu da že tri desetletja ne opravljajo več svojega poslanstva. Predtem so ga skoraj 140 let.
Slovarček:
- rampar: delavec, ki na tovorni nakladalni klančini ali ravni ploščadi pretovarja tovor s tovornjaka v vagon ali obratno
- šiht: služba
Viri:
Kraj: Rakek
Datum: 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča
Skenirano: —
Oblika: 2 datoteki