V zdravstveni koloniji sem bil v poletju po prvem, drugem in po tretjem razredu. Bil sem bolehen, pa sem bil zato upravičen do zdravstvene kolonije. Dvakrat sem bil v Šiljevici, nazadnje pa v Kraljevici.
Začelo se je že spomladi. Mama me je peljala na komisijo, ki naj bi odločila, ali sem upravičen do dvotedenskega letovanja na morju. V Ljubljani sva dolgo sedela v čakalnici ene od bolnišnic, da so naju sprejeli. Bilo je vse polno otrok. Pregledala me je starejša, nedostopna, zelo stroga zdravnica. Spomnim se, s kakšnim strahospoštovanjem je mama odgovarjala na njena vprašanja.
Prvič sem bil v koloniji v 1. razredu in nekje na začetku počitnic je prišel dan odhoda. Zbrali smo se v Ljubljani na železniški postaji. Vsak od nas je imel svoje stvari v kartonastem kovčku. Potovalk takrat še ni bilo. Vse stvari, ki sem jih imel s seboj, so bile oštevilčene. Kaj vse sem imel s seboj, se ne spominjam, vem pa, da so mi bile najbolj pomembne kopalke.
Naložili so nas na vlak, s katerim smo se odpeljali do Reke. Spremljale so nas medicinske sestre in vzgojiteljice. Razdeljeni smo bili na skupine, naša vzgojiteljica je bila Astra. Spominjam se, da smo se peljali skozi Rakek, skozi okno vagona sem videl Slivnico. Na Reki smo prestopili na avtobuse, ki so nas peljali okrog Bakarskega zaliva do Jadranovega, kjer je bila velika stavba, v kateri smo stanovali.
Starši so nam v kolonijo pisali. Po zajtrku je bila razdelitev pošte in nestrpno sem pričakoval in upal, da bo med objavljenimi tudi moje ime. Še se spomnim naslova: Dečje odmaralište, Šiljevica, Jadranovo. Dobil sem dve ali tri razglednice, napisane z velikimi črkami.
Iz naše takratne občine smo prvo leto bili v Šiljevici: Branko Lunka iz Žerovnice, Jože Obreza iz Begunj in jaz. Prav lahko, da je bil še kdo drug, vendar so bili takrat stiki otrok v glavnem le znotraj skupine. Drugo leto v Šiljevici iz naših krajev razen mene ni bilo nikogar.
V spominu mi je ostal prizor, ko smo se z avtobusi peljali nazaj na vlak na Reko. Od okrevališča se cesta strmo povzpne do glavne ceste, takrat smo ji rekli Jadranska magistrala. Ko smo se po njej peljali nazaj proti Reki, smo daleč spodaj videli dom, kjer so nam zaposleni v slovo mahali z rjuhami.
Drugo leto v Šiljevici je bilo že bolj fantovsko. Fantje smo se družili pri raznih aktivnostih. Z nekaterimi smo si izmenjali kakšno dopisnico tudi ko smo bili že doma. Seveda se je to zgodilo kakšnih dvakrat ali trikrat, potem pa so poletne dogodivščine zbledele ob novih podvigih.
V koloniji sem se navadil plavati. Takrat smo uporabljali šlaufe, ki so bili narejeni iz zlepljenega polivinila. Na soncu so hitro razpadli. Tudi z mojim je bilo tako, me je pa to spodbudilo, da sem poskusil brez njega.
Spomnim se, da smo ob prostem času pred domom lovili ribe. No ne vem, če smo jih lovili, laks s trnkom in kepico kruha smo metali v vodo, ujeli pa v glavnem nismo nič. Spomnim se, da je bil v drugi skupini frajer, ki jih je večkrat ujel. Kuharice so mu tisti dve ribici, veliki nekaj centimetrov, spekle in večjega zadovoljstva še nisem videl. Tiste ribice so imele ostre plavuti, in če nisi bil previden, si moral v ambulanto, da so ti prst obvezali.
Ravno sem ugotovil, da na Stareslike nismo še nič napisali o tem, kako smo hodili v kolonijo. Isti dan mi je v kleti pod roke prišel kovček, s katerim sem bil trikrat v koloniji. Zanimiv je seznam vsebine, ki sem jo vzel s seboj v kolonijo. Seznam je bil uporaben tudi za naslednje leto, le številko smo popravili.
Slovarček:
- šlauf: napihljiv obroč za otroke neplavalce
Kraj: Jadranovo, prej Šiljevica
Datum: 1962
Avtor: lokalni fotograf
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 11. 7. 2023
Oblika: fotografija