Slika je bila posneta na Povletovem vrtu leta 1956 na Rudolfovem. Spredaj sva se prav prijateljsko postavila jaz Ana in sosedov Gregorišev Zdravko. Zadaj se zadovoljno smehljata naša mama Ana in pa Zdravkotova sestra Draga. Vsi smo malo boljše oblečeni, kaže, da je bila nedelja. Predvsem Zdravko je v zlikanih hlačah in v kravati in lepi jopici. Njega ni bilo veliko doma, ker je bil v šolah, kje, pa ne bi vedela, očitno pa je prišel tokrat na obisk domov k sestri. Jaz sem v sivem plisiranem krilu, ki mi ga je poslala teta Johana iz Amerike, bluzo pa mi je sešila šivilja iz podlage nekega jopiča, tudi iz Amerike. Draga in mama sta obe v črnem, nekako smo kar veliko nosili črno barvo. Mama je tudi v črni ruti in nogavicah, kar pomeni, da še ni minilo eno leto od smrti našega ata. V ozadju je videti Zorcavo hišo in malo levo Zorcave hleve. Torej bili smo v Spolovneku.
Z mamo sva bili nekaj let glavna delovna sila doma na kmetiji, stari ata krepko čez 90, mlajši brat pa pod 10 let, sicer sta oba pomagala po svojih močeh. Sestra je bila v službi v Logatcu, brat pa pri vojakih. Delo je bilo treba opravit, krmo za živino, posekat drva za zimo in jih spravit domov, vzdrževat vozove in poslopje, vse kar sodi na domačijo. Kakšnega dinarja pa ne in ne.
Pa je pisal brat od vojakom: “Mama, prosim za pomoč. Po nesreči sem ubil okno v telovadnici, v štirinajstih dneh moram poravnati škodo, če ne me bodo zaprli.”
Mamo bi skoraj kap. V tistih časih vojaški zapor, ko je še vse dišalo po uvoženem sistemu, bila strogost in disciplina na višku, njen sin pa v zapor. “Kaj naj naredim,” je jokala. Prav takrat pa se je pri nas oglasil sorodnik Alojz in nama ponudil pomoč. Pravi: “Jaz sem sekal v gozdu v Opečniku in je prav lepo debelo smrečje, ne bom ga rabil, če hočeta, ga lahko nasekata za prodajo v oljarno.” Čeprav je bil ta teren iz Opečnika pa v hrib na Kovčec zelo strm, ni pomišljala.
Lotili sva se dela. Sekiro, žago, fovč, špago, o kakšnih rokavicah ni bilo govora. Zgodaj zjutraj, do opoldne, pa spet popoldan. Za živino sta poskrbela bratec in stari ata, kolerado je pa dala zjutraj kuhat na šporget na drva, ata so pa nakladali da je bila ves dan žerjavica in južna se je kuhala. Zraven so pa še ata imeli pri rokah žerjavico, da so prižigali tobak v fajfi in prišparali kresilni kamenček pri mašinci za užigat.
Začeli sva klestiti debele veje na primerne velikosti, jih skladale v butare in dobro povezale s špago. Mama je še naprej klestila, Ančka pa butaro na ramo in hajdi v hrib z njo. Tako strmo je bilo, da sem se skoraj prijemala za kolena. Tako sva kar hodili nekaj dni, dokler ni bilo na kupu dovolj za odpeljat. Drugi dan sva napregle živino in voz z garami in naložile smrečja tja do polovice, več ne bi šlo. Med Rudolfovim in Sv. Vidom pri Štembuhu je zelo strm klanec in živina je lahko peljala samo toliko. Smrečje sva pri Fortici razložili in šli še enkrat in še enkrat. Drugi dan sva voz naložili krepko čez gare in robo odpeljali v Cajnarje v oljarno in dobili kar dober kupček denarja. Takoj je odšlo pismo z denarjem na Vojno pošto in hude skrbi, da bo fant zaprt, ni bilo več.
Ampak smrečja je pa še nekaj. Kaj, če bi ga šle napravit še za en voz. Prav, če bo to pa za moje nizke čevelce. Imela sem samo ene in še tisti so bili ob kraju zašiti. Dogovorjeno. Vse isti postopek: sekira, fovč, veje, butare, voz, gare, Cajnarje in nekaj denarja. Moji čeveljci so bili že na vidiku. Pa ni bilo tako. Zadnji ovinek pred Sv. Vidom, Bovhov ovinek nekaj poči in zaropota. Šina pri kolesu se je strla. Pa saj ni res! Komaj sva privozile domov, voz pospravile in čakale, da je brat prišel od vojakov na dopust, navezal šino na staro iz vseh sort rezervnih delov doma narejeno kolo in se odpeljal na Unec h kovaču Mršku, da je šino zavaril. Bližje takrat kovača ni bilo. Šina je bila dobro popravljena, ampak jaz pa še vedno v zašitih čeveljcih.
Slovarček:
- šporget: štedilnik na drva
- šina: železni trak na obodu kolesa
Prispevek je napisala Ana Ivančič.
Kraj: Rudolfovo
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 9. 8. 2023
Oblika: fotografija