V naši hiši je na podstrešju majhna soba, ki smo ji rekli cimer. Vanjo smo nekoč znosili stvari, ki jih nismo več potrebovali in jih tam spravljali za vsak slučaj. Ta se ni nikoli zgodil, zato je bil kup navlake vedno večji in soba je postajala vse manjša.
Neke deževne nedelje, sem šla po stopnicah v cimer, s pogledom premerila navlako in razmišljala, kaj naj počnem z njo. Najprej sem se lotila omare, ki je stala za vrati. Zarjaveli ročaji in škripajoči tečaji so naznanjali, da je že dolgo ni nihče odpiral. Na spodnji polici je ležala velika porumenela mapa. Previdno sem jo vzela iz omare in razvezala v pentljo zavezano vrvico. S stare fotografije sta se zastrmela vame dva znana obraza. Dedek in babica na poročni dan. Oba v lepih gvantih, babica z zvitkom las na glavi, dedek strogo počesan na prečko in oba zelo resna.
Pogledam še na hrbtno stran. Kratek zapis: Primož in Franica, 29. IX. 1912.
K sebi sem potegnila gugalnik in se vanj udobno namestila. Moje misli so se podale na dolg hodnik spominov. Nekje v daljavi sem videla sedeti, prav na tem starem gugalniku babico, z nami vnukinjami ob nogah, kako nam pripoveduje štorijo o svoji poroki z dedkom.
Imela je rosnih sedemnajst let. Z vaškimi otroki se je igrala ob luži sredi vasi, ko se je na zapravljivčku mimo pripeljal možakar v zakmašni obleki, s klobukom na glavi in zlato verižico pripeto v gumbnici lajbča. Bela srajca in zloščeni čevlji so še poudarjali njegov slovesni videz. Vaški otroci so obstali sredi igre in radovedno gledali prišleka. Nihče ga ni poznal.
Zavil je v gaso, kjer je živela Francka. Pred hišo je ustavil konja, ovil uzdo okoli ročaja na zapravljivčku in vstopil. Čez nekaj časa se je na vežnih vratih prikazala njena mati in zaklicala: „Francka, pridi sem!“
Plaho se je ozrla naokoli in ubogala materin ukazujoči klic. Z rokami, globoki zaritimi v žepe predpasnika je stopila v hišo. Za veliko mizo sta sedela njen oče in obiskovalec. Oče je s prtom pokazal na stol, kamor se je usedla. Možakar jo je premeril s pomenljivim pogledom, da je v zadregi zardela in povesila pogled. S kotičkom očesa pa je le poškilila proti njemu in ugotovila, da je sicer precej starejši od nje, a postaven in čeden.
„Francka, ti si najstarejša in čas je, da se poročiš! Tole je Miclov Primož iz Raven. Prišel je iz Amerike, kupil bo sosedovo domačijo, ki jo prodajajo na dražbi in ti se boš poročila z njim!“ je odmevalo po veliki hiši. „Je priden in krščanski človek. Za nekaj časa bo šel nazaj v Ameriko, da zasluži še nekaj tolarjev. Ti boš samo v sosednji hiši in prav nič ti ne bo manjkalo,“ je odločno pribil oče. Francka še ni povsem razumela očetovih besed. Čisto zmedena je odšla nazaj na vas do luže in nadaljevala igro z ostalimi otroki.
Slab mesec po tem dogodku sta se v cerkvi pri Fari poročila. Njeno uborno imetje so prenesli v hišo na drugi strani gase.
Dedek je že po nekaj dneh spet zložil svoje stvari v lesen kovček, odšel v Trst in naprej v Ameriko. Francka se je poslovila od moža, ki ga je komaj poznala in živela naprej kot pred poroko. Čez dan je bila v prejšnjem domu, pomagala staršem na kmetiji, le spat je hodila v svoj novi, prazni dom. Včasih se je počutila osamljeno, morda malce ogoljufano. Imela je moža, a bila je sama. Večkrat nam je pripovedovala to zgodbo in vedno smo jo z zanimanjem poslušale.
Kraj: Benete, Lož (notarski zapis)
Datum: 28. 12. 1912
Avtor: neznan
Zbirka: Nada Lomovšek
Skenirano: 22. 5. 2024
Oblika: datoteka