Tone Lah, okoli 1990, dobrovoljnost nasmeha, ki razorožuje
Moj stric Tone je bil res »taprav« Stric, tazga Strica si lahko prav vsak samo želi. Ni imel otrok, tako da se je njegova pozornost do naju z bratom izkazovala od najzgodnejših otroških let, ko je prinašal različna darila, igrače, te pa so bila dobre. Nekako nam je dvigoval okus. Njegova pozornost se je nadaljevala pozneje, vse do njegove smrti, ko je dajal nasvete, se pogovarjal. V smislu verza pesmi, ki pravi, »da ti prijatelj prišepne, ne pa presoja in razsoja« (tvoja dejanja).
Proslava 60-letnice poroke starih staršev, Lož 1928: Tonček Lah star 7 let, stoji med staršema, ki sta neposredno za jubilantoma.
Anton Lah je rojen l. 1921. Bil je tretji otrok v družini Špelinovih iz Loža, Milana Laha in Alojzije Lah. Na fotografiji stoji med njima in za starima staršema Toneta, Gregorjem Lahom in Frančiško Meden iz Begunj (poročeno Lah), ki proslavljata 60-letnico poroke. Kot zadnjega otroka sta Toneta imela starša rada, še posebej pa stara starša. Starejša dva sinova, Milan, moj fotr (predzadnja vrsta desno) in stric Francl (najmanjši v zadnji vrsti) sta bila »gavnarja«. V otroštvu sta bila med seboj konkurenta (razlika med njima je bila le 11 mesecev), 7 let mlajši Tone pa z njima ni mogel tekmovati. Ni slučajno, da so Toneta pokroviteljsko in ljubkovalno prav do konca življenja klicali Tonček, starejša brata, Milan in France, pa nista bila Milanček ali Franclček.
Otroštvo v takšnem družinskem okolju, kjer so ga imeli vsi radi, je oblikovalo njegov značaj.
Tonetova življenjska zgodba, na kratko, je naslednja. Po eni izmed prvih partizanskih akcij, napad na Lož, je bil interniran julija 1942 v italijansko koncentracijsko taborišče na otoku Rab, tako kot številni prebivalci Loške doline in Babnega Polja. Ko se je vrnil iz taborišča, se je priključil partizanom v t. i. Rabski brigadi, ustanovljeni na Mašunu.
Po vojni se je kot predstavnik Slovenije t. i. »slovenski kader« zaposlil na Zveznem sekretariatu za zunanje zadeve v Beogradu, tedanjem ministrstvu za zunanje zadeve. Kot diplomat je služboval na ambasadah v Grčiji, Gvineji ter kot generalni konzul v Strasbourgu.
L. 1977 je bil imenovan za šefa protokola predsednika republike SFRJ Josipa Broza Tita. Organiziral je protokolarne zadeve predsednika Tita v tedanji Jugoslaviji in na uradnih potovanjih v tedanji Sovjetski zvezi, Kitajski, Koreji, Franciji, Iraku, Iranu, ZDA, Kuvajtu, Romuniji, ter na konferenci neuvrščenih v Havani. Le na videz je ta služba »fotografsko protokolarna«, v ozadju se skrivajo priprave, številna usklajevanja, možne zamere. Po smrti Tita l. 1980 je usklajeval protokol pogrebnih slovesnosti od Ljubljane do zaključnih v Beogradu.
L. 1981 je bil imenovan za ambasadorja SFRJ v Tunisu, kjer je služboval do upokojitve l. 1986. Umrl je 24. 10. 2013 v Ljubljani in je pokopan v Ložu.
Tone Lah je zelo rad govoril o Ložu. Različnim družbam, gibal pa se je v zelo zelo različnih, je razlagal o Ložu, pri čemer te družbe večinoma niso slišale za Lož, niso vedele, kje Lož je.
Sando Pertini, 11. oktober 1979, Beograd
Iz arhiva Tonetovih fotografij sem potegnil eno fotografijo iz zadnjega obdobja Titovega življenja. Tone je bil na funkciji tretje leto. Po vrnitvi s konference neuvrščenih na Kubi l. 1979 je Titova bolezen napredovala. Sprejemal je le redke izbrane obiske. Oktobra 1979 ga je obiskal italijanski predsednik socialist Sandro Pertini z ženo Carlo Voltolino Pertini, partizanko. Tone v ozadju s svojim nasmehom prispeva k iskrenemu vzdušju ob srečanju dveh državnikov.
Slovarček
- gavnar: nabrit fant
Kraj: Lož, Beograd
Datum: 1928, 1979, ok. 1990
Avtor: neznan
Zbirka: Marko Lah
Skenirano: 27. 4. 2023, 11. 4. 2024, 15. 4. 2024
Oblika: 3 fotografije