Bil sem v prvem razredu in pred šolo je zapeljal avtobus, ki je bil verjetno podoben temu. Če se prav spomnim, je bil modrosive barve, zelo dolg in neznansko lep.
Na spletu v zvezi s šolsko ordinacijo v avtobusu, razen štirih fotografij, nisem našel prav ničesar. Pomislil sem celo, da je vse skupaj nastalo v moji glavi, saj desetletja nisem našel nikogar, ki bi potrdil moje spomine.
To je bila šolska zobozdravniška ambulanta, ki se je za nekaj dni ustavila v šoli v Begunjah. Vse učence so pregledali in na njihovih zobeh naredili tudi kakšen popravek.
Takrat je naša družina stanovala v šoli in smo tako z ekipo preživeli tiste dneve skupaj. Bili so iz Ljubljane. V teh 64 letih sem že skoraj vse pozabil, ostalo pa mi je v spominu:
– Spomnim se, kako so iz šole potegnili kabel, da je avtobus imel elektriko
– Ena ordinacija je bila v razredu, druga pa v avtobusu. Tudi ordinacijo v razredu so primerno opremili. Prinesli so zobozdravniški stol, luči in pljuvalnik. V avtobusu je delal zobozdravnik, v razredu pa zobozdravnica.
– Po končanem delu so iz avtobusa prinesli vedro v obliki tulca s premerom kakšnih 25 cm in visoko več kot pol metra. To je bil vložek v pljuvalniku, za katerega ne vem, kam so ga izpraznili.
– Vsi, prav vsi otroci smo se zobozdravnika bali. V tistih časih ni bilo nič posebnega, če si imel kakšen črn mlečni zob.
V razredu nas je tovarišica na zobozdravnika pripravila. Učili smo se o higieni, ne spomnim pa se, da bi kaj govorila v zvezi z zobno ščetko. V razredu pa je bilo strah čutiti.
Eden od sošolcev je prvi dan preprosto izginil. Iskala ga je mama in vsi sosedje, pa ga niso našli. Noči in dneve je menda preživel skrit na skednju. Prikazal se je šele, ko je avtobus odpeljal.
Viri:
Kraj: Rače
Datum: junij 1962
Avtor: neznan
Zbirka: arhiv Večera
Skenirano: Danilo Škofič
Oblika: spletna stran