Stara orumenela slika me je že kot otroka neustavljivo privlačila. Kadar so nam odrasli dovolili, da smo odprli plehnato škatlo in z veliko previdnosti gledali družinske slike, sem jo vedno prvo vzela v roke in gledala, gledala … Še danes ne znam pojasniti zakaj.
Na sliki je naš ata Mirko, ki je služil vojaški rok v daljnem Kragujevcu. Iz ohranjene vojne knjižice izhaja, da je bil napoten na služenje v aprilu leta 1947. Dodeljen je bil v 3. udarno brigado, 1. bataljona Pešadijskog vojnog okružja, broj. 648 (originalni prepis) iz knjižice. Po osnovnem poklicu je bil pekovski pomočnik, kar mu je pozneje prišlo zelo prav. Med »znanja važna za oružanu silu« je spadalo tudi dejstvo, da je bil motorist. Že nekaj let pred nakupom prvega motorja Pannonie.
Naj se vrnem k orumeneli sliki. Mamo sem večkrat vprašala, kje je ata dobil to uniformo, ker sem že vedela, da so bile uniforme JNA, drugačne. In končno dobila odgovor. To je bila uniforma angleškega oficirja, ki je bila precej lepša. Odlikovanja so spadala zraven. Kako je naš ata prišel do te uniforme, je bilo veliko bolj enostavno, kot bi si mislili. Fotograf Mikić iz Kragujevca je imel na zalogi precej rekvizitov, ki so bistveno polepšali podobo portretirancev.
Osem vojakov in naš ata med njimi, so poskrbeli, da je bil vsako jutro sveže pečen kruh za vojake in oficirski kader. Tu pa lahko že napišem prednost dejstva, da je bil v kasarni pek. Nekega dne, ko so imeli prost izhod v mesto in določeno uro, ko so se morali vrniti, je večina zamudila. Preveč veselja in alkohola jim je dalo pogum in vrnili so se, ko se je njim zdelo primerno. Nič prej kot v jutranjih urah. Sledila je kazen. En mesec zapora. Ampak, kdo bo potem pekel kruh? Zato je poveljujoči oficir našel salomonsko rešitev. Podnevi v zaporu, ponoči v pekarni. Volk sit in koza cela, bi se reklo.
Kraj: Kragujevac
Datum: 1947
Avtor: 1. Foto Mikić, Kraljevo, 2. neznano
Zbirka: Nada Lomovšek
Skenirano: 24. 8. 2024
Oblika: 2 fotografiji, dokument