1956 Kal – Delo s konji

Na sliki so trije Dolenjci, ki so spravljali les iz gozda. Na skrajni desni je moj stric Tone Hribar. Videti je malo prilit, ker najbrž tudi je.

Pri naših dol, kot že ime pove – na Dolenjskem, so večino dela še dolgo let po vojni opravili s konji. Tako so spravljali tudi les. Imeli so težke, delovne konje, ki so jim rekli hladnokrvni konji. To ime so dobili šele leta 1964. Do tedaj in pri naših dol pa je bil to še vedno konj oziroma po domače fuks. Čeprav je fuks sinonim za lenega konja.

Kot sem že povedala, je imela mama še trinajst sorojencev. Trije so bili fantje. Prvemu je bila namenjena kmetija pa iz tega ni bilo nič, ker je imel druge plane in drugačne interese. Bratje so bili kot iz pesmice Zlata pi ptička, ki ni narodna, temveč jo je napisal Oton Župančič.

Da ne bom komu delala krivce – kvartopiril res ni nihče izmed njih. Ni imel s čim. Mama je večkrat povedala, da so šle na Dolenjskem pri kartah cele kmetije. So šle pomeni, da so šle v druge roke. Družina je tudi šla, če je imela kam. Prva dva brata sta rada pila. Stric Tone je kljub temu lepo skrbel za konja. Na sliki se vidi, da mu nič ne manjka. Najprej je pil sam. Po poroki, ko otrok kar ni hotelo biti, je čez čas začela še žena. Se vsaj kregala nista. Skupaj sta hodila po gostilnah, konj ju je pa vedno varno pripeljal domov. Tretji, najmlajši stric je bil pa priden. Vse je znal, vsega se je lotil in mu je uspelo. Le kuhal ni nikoli.

Priženjeni stric je tudi vedno imel konje. Praviloma dva. Nekoč je imel prama in šimeljna. Slednjemu je bilo ime Cveto, pramu pa Pram. Nekoč sem šla na počitnice k sestričnama v Kočevje. Starejša je že imela fanta. Zvečer je prišel k njim domov in se mi predstavil: »Cveto.« Jaz pa v smeh, ker sem najprej pomislila na stričevega konja. Težko so me prepričali, da sem povedala, zakaj se smejem. Bala sem se, da bo užaljen. Pa ni bil.

Kraj: Kal pri Ambrusu
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 6. 11. 2024
Oblika: fotografija