Pa smo le dobili eno sliko tudi z Brezja. Brezje je majhna vasica na pobočju Slivnice. Danes ima le malo prebivalcev, pred II. svetovno vojno pa je premogla celo gostilno. Na travniku so se poletnega popoldneva leta 1952 slikali breška fanta in dekleta. Včasih so se ob nedeljskih popoldnevih zbrali vaška dekleta in fantje, klepetali, šli na kak krajši izlet ali pa plesat.
V ozadju vidimo cerkev sv. Jurija. Zraven stoji velika lipa. Včasih je bilo v navadi, da so ob cerkvah in cerkvicah sadili lipe, ki so utrujenim obiskovalcem maše dajale senco. Po maši so se pod lipo radi zbrali možakarji, da so uganili kakšno modro.
Zanimivo je, da je Brezje po cerkveni plati v upravi župnije Cerknica, vsi vaščani pa so hodili k maši v Begunje, ker je bilo bližje. Tudi otroci so hodili v šolo in k verouku v Begunje. Ena od utemeljitev za takšno delitev je bila, da ob veliki vodi potoka Cerkniščica niso mogli priti v Begunje. Tudi mrliče so vozili pokopavat v Cerknico.
Prav nasmejani stojijo z leve: Anica Rožanc, njen brat France Rožanc, Kovačeva z Brezja in Slavka Jakopin – Jakopinova.
Ivan Intihar in Angelca Rožanc.
Ana Jakopin, Vera Rožanc in Vida Rožanc.
V veliko pomoč so zapisi na fotografijah.Slovarček:
- breški: tisti, ki je doma z Brezja – tako je napisal Ivan Intihar, lahko tudi brezjanski, npr.: brezjanska Marija Pomagaj. Jezikovna posebnost našega, meniševskega Brezja je tudi, da rečemo npr.: sem prišel z Brezja, sem bil na Brezju, doma sem z Brezja in ne, kot na Gorenjskem: z Brezij, sem bil na Brezjah.
Viri:
- Ivan Intihar – Zimcov, Begunje
Kraj: Brezje
Datum: 13. 7. 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Stanka Intihar
Skenirano: 20. 3. 2015
Oblika: fotografija
