Meddržavni sporazum, podpisan 12. novembra 1920 v ligurskem letovišču Rapallo, je dokončno določil mejo med takratno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS; od leta 1929 Kraljevino Jugoslavijo) in Kraljevino Italijo. Že s tem sporazumom je Italija dobila več ozemlja, kot je bilo prvotno dogovorjeno, dodatno pa si je povečala ozemlje z določanjem meje na terenu. Prvotna meja naj bi šla od tromeje na Peči do Jadranskega morja po razvodju med Jadranskim in Črnim morjem, a se je tega držala le na začetku. Od Peči, preko Mangarta, Vršiča, Triglava in Petrovega brda je sledila razvodju, potem pa je pri Žireh zavila proti vzhodu, pri čemer je prepustila Italiji pivško in postojnsko dolino, del planinskega polja, Rakov Škocjan in del vzhodnih Javornikov, če se omejimo le na naše kraje. A se je pogoltnost Italijanom maščevala četrt stoletja kasneje. Z dogovorom z Nemčijo, podpisanim 3. maja 1941 v Berlinu, je ohranila Rapalsko mejo le še na severu od Peči do Vrsnika nad Žirmi, tu pa je nova meja zavila na vzhod do Šentvida nad Ljubljano in potem po Savi navzdol do meje z NDH. Tako je brezpravno dobila našo Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino, a se po vojni na mirovnih pogajanjih v Parizu ni mogla več sklicevati na Rapalsko mejo, saj se ji je poprej sama odrekla.
Ko sem fantič po vojni večkrat spremljal očeta, predvojnega financarja, po nekdanji Rapalski meji, je nenehno negodoval zaradi njene krivičnosti. Zlasti na Blaževcu, hribu med Rakekom in sedanjo industrijsko cono, me je ob velikem kamnu 50 (stoji še danes) opozarjal: »Poglej, ne samo, da so si Italijani odrezali del popolnoma slovenskega ozemlja, še mejo so, če se je le dalo, izsilili tako, da so oni s hriba gledali navzdol na nas. Od tule so imeli kot na dlani Zelše, Cerknico in celotno jezero z okolico. In enako so imeli pod seboj Unec in Planino«.
Po vojni so domačini ob meji v razumljivem gnevu zaradi njene krivičnosti marsikje mejnike porušili. Znana je pot skupine primorskih partizanov kulturnikov že poleti 1944 iz Trente na Triglav, vodil jo je in pot kasneje opisal dr. Lev Svetek (avtor besedila neuradne primorske himne Vstala Primorska), ko so na vrhu izruvali mejnik in ga pahnili v dolino. Navdušenje, da ne bo tu nikoli več meje, Triglav je naš, je bilo tedaj nepopisno. V dolino so se vrnili istega dne, saj so nalogo opravili. Manj zanosno, zato pa bolj pragmatično (Gorenjec pač), je po vojni ravnal domačin v Davči pod Poreznom, ki je med obnovo svoje hiše št. 19 en vogal sezidal z 10 mejniki. Meja je bila za domačine boleča, tudi žrtve so bile zaradi nje, gnev zato razumljiv, a škoda jih je bilo podreti. Od približno 4600 mejnikov jih danes stoji še slaba četrtina. Stara modrost je, da se spomenikov in mejnikov ne podira. Ostati morajo kot pomniki nekega časa, naj je bil prijazen ali krut. Naši predniki so ga živeli, na nas pa je, da se ga spominjamo in svoja življenja uravnavamo tudi ob poduku, ki ga spomeniki in mejniki nudijo.
Kot kaže slika, so se 12. 8. 1928 ob mejniku 68 – III, torej blizu vasi Kastav nad Reko srečali financarji mejnih držav. Moj oče Franc Mazi, tedaj pripravnik finančne kontrole, je prvi z leve. Dirati je po srbsko dotikati se, dirači so bili v žargonu morda tisti, ki so prihajali v stik s financarji sosednje države, kar v prvih letih zaradi nadutosti italijanskih stražarjev ni bilo pogosto.
Kot smo pri gospodu Maziju že vajeni, je slika opremljena z vsemi potrebnimi podatki.Napisal: Franc Mazi ml.
Viri:
- Tomaž Pavčič: Ob stari meji; pričevanja in spomini. Založba Bogataj, ABC Merkur, d. o. o., Idrija, 2006
- Ivanka Gantar: Rakek. Založba Mladika, Ljubljana, 2005
- Franc Perko: Vasi v objemu železnice. Založništvo Jutro, d. o. o., Ljubljana, 2008
Kraj: Kastav nad Reko
Datum: 12. avgust 1928
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 3. 6. 2016
Oblika: fotografija
