1999 Rakov Škocjan – Miklova Zala 40 let pozneje

Pa recimo še kakšno o Jakobu Sketu (1852 – 1912), ki je več kot polovico svojega življenja preživel v Celovcu. Njegov življenjski sen, da bi postal profesor na univerzi v Gradcu, se mu ni uresničil. Bil je vseskozi odličen dijak in leta 1878 dokončal študij klasičnega jezikoslovja ter slovenščine in nemščine z doktoratom. Kot častnik je bil nekaj mesecev v Bosni, ki jo je okupirala Avstrija. Po vrnitvi je zaprosil za razpisano profesorsko mesto na Dunaju, a ga ni dobil in postal je stalni profesor na celovški gimnaziji.Od leta 1883 do smrti je bil odbornik Družbe sv. Mohorja in zadnje leto (1911/12) tudi njen ravnatelj. Marsikateremu slovenskemu pisatelju je pomagal do prepoznavnosti. Pri Mohorjevi družbi sta svoji deli izdala tudi Ivan Cankar (Troje povesti) in Ksaver Meško (Mladim srcem), za kar ima največ zaslug prav Sket.

Miklova Zala spada med klasična dela slovenske književnosti in je hvalnica pradedom. Kot je zapisal pisatelj sam v dodatku ob koncu povesti: »Marsikateri narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini; ali ju­naški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno za naj­svetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi bojevali skupno za našo vero in našo lepo domo­vino.«