V mrzlih januarskih dneh, ko vremenarji napovedujejo, da bo to najhladnejši januar po tridesetih letih, sem se spomnil sovaščana Jožeta Modic – Joškotovega. Mnogo prezgodaj je umrl konec januarja leta 2005. Tudi na dan njegovega pogreba 28. januarja 2005 je bil na Blokah strupen mraz in poslovilni govor, ki sem ga imel pred njegovo rojstno hišo, mi je kar zamrzoval v grlu. Sliko iz otroških dni s starejšim bratom Lojzetom, ki je tudi že pokojni, mi je iz svoje škatle izbrskala njuna sestrična Zinka Drobnič.
Joškotova Johana je dala svoja sinova slikati kmalu po koncu vojne, ko je ostala sama z njima. Lahko, da je bilo jeseni 1945 ali spomladi 1946. 36 letni mož in oče Lojze, ki se je k njej priženil iz Studenega, se iz vojne ni vrnil. V knjigi Staneta Okoliša, ki govori o žrtvah druge svetovne vojne, so zabeleženi podatki: kmet, Vetrinj na Koroškem, likvidacija, jugoslovanska armada …
Po drugi svetovni vojni vdove skoraj niso imele možnosti za nove zakone. Domačih fantov ni bilo in kot je pripovedovala moja mama, deklet in vdov pa v vsaki vasi za en ograbek. Življenje je kljub temu teklo dalje in v skromnih razmerah sta Lojze in Jože zrasla v fanta, moža in na koncu postala prava bloška simbola. Starejši Lojze se je pri Krampljah v delavnici mojstra Stankota izučil mizarske obrti in se zaposlil v Ljubljani. Poleg tega je bil pravi tavžentkinstler. Znal je napraviti vse mogoče, na koncu se je v svoji delavnici v hiši ob Bloškem jezeru na Volčjem lotil celo izdelave diatoničnih harmonik. Na harmoniko je, tako kot na kitaro, znal tudi lepo igrati in ob tem zapeti. Enkrat sva sedela pri njem in se ob kozarčku in harmoniki uglaševala za vajo pevskega zbora, kjer sva skupaj basirala. Povedal je, da je šel samo enkrat pogledat k enemu od številnih izdelovalcev frajtonarc. Nič ni smel narisat, samo pogledal je lahko in zapomnil si je vse skrivnosti. Nedolgo zatem je že zaigral na svojo harmoniko. Kar nekaj jih je ostalo po njegovi smrti.
Tudi mlajši Jože se ob delu na kmetiji ni ustrašil tudi nobenega drugega dela. Tako je delal v novovaški Mlekarni, Novolitu, sekal je v gozdovih v bližini Koblenza ob Renu v Nemčiji, zidal pri Gradišču in delal v gozdu pri GG Postojna. Dolga leta je bil tudi poveljnik PGD Velike Bloke. Oba z Lojzetom sta bila tudi vneta člana bloške zelene bratovščine. Jože je uplenil največjega medveda v naših krajih. Čez 300 kg je imel in ko je visel pred Lovskim domom v Novi vasi, so firbci od vsepovsod kar drli skupaj. Danes stoji ta medved v prostorih nekdanjega Novolita, danes Juba v Novi vasi. Najbrž bi bilo prav, da bi ga postavili na ogled v kakšen javni prostor v Novi vasi.
Jože in Lojze sta bila neprekosljiva tudi v bloških hudomušnostih. Jože je večkrat povedal, kako je šel vprašat za službo na Gradišče, kjer je tudi sicer takrat delalo veliko Bločanov. Ko ga je zagledal direktor Danimir, se je kar takoj odločil: “Jože k nam pridi, koliko bomo potem samo na gruštih prišparali!” Jože je bil v tistih časih največji Bločan, visok okoli dva metra in za marsikakšno delo ni rabil lestve ali stolice pod nogami. Ker je imel doma tudi konja, je večkrat prevzel tudi vlogo Martina Krpana.
Zinkin mož France je hotel na sliko nekaj zabeležiti pa se je premislil. Slike so bile velikokrat edini priročni papir pri hiši, za kaj nujnega zapisati.Slovarček:
- ograbek: zgrabljeno seno za sušenje
- tavžentkinstler: človek z mnogimi sposobnostmi
- frajtonarca: diatonična harmonika
- grušti: zidarski odri
Viri:
- Zinka Drobnič, Velike Bloke
Kraj: Velike Bloke
Datum: 1946 (ali 1945)
Avtor: neznan
Zbirka: Zinka Drobnič
Skenirano: 17. 4. 2012
Oblika: fotografija
