1954 Cerknica – Maškare za šolo

Pust je ljudi združeval vedno, morda tudi zato, ker se našemljeni niso poznali. O tem priča tudi moja zgodba iz pustnega časa, ko smo mulci iz našega bloka našemljeni hodili po Peščenku, od bajte do bajte in preganjali zimo v zameno za kakšno malenkost. Ko smo se vračali domov, smo pred gostilno na Peščenku srečali soseda iz našega bloka. Malce “razžaloščen” zaradi pokojnega pusta jo je tudi on mahal v isto smer kot mi. Ko nas je srečal, nas je seveda pohvalil, da smo lepe maškare in da je tako prav, istočasno pa potožil, da mulci iz njihovega bloka samo doma sedijo in se ne zmenijo za maškare. Vsakemu od nas je dal po 5 dinarjev, potem smo pa skupaj brez besed vstopili v blok in odšli vsak v svoje stanovanje.

Prepričan sem, da so maškarce s slike spremljale večinoma mame, saj so bili očetje polno zaposleni s pokojnim pustom, ki je tudi takrat, kot vedno, umrl ravno na pustni torek. Priprave za pokop na pepelnično sredo pa so se vedno zavlekle dolgo v noč, ali pa do jutra.

Princi, princeske, vile, sultani, čarodeji … sami lepi, pisani in izredno lepo narejeni kostumi. Vse maškarce pa so si v eni stvari enake, vsi so izredno resni. Po moje jim je bilo tako naročeno ali pa so komaj čakali, da gredo v povorko in potem naprej po pustnih opravkih, pa jim je bilo fotografiranje odveč.