1960 Stari trg – Moški pevski zbor DPD Svoboda Loška dolina se predstavi

Prvi člani zbora so bili med drugimi, kot se jih spominja Ludvik Ponuda, tudi sam dolgoletni član: Anton Pelan – Kolajev, Janez Rudolf – Strlek, Polak, po poreklu iz hrvaškega Zagorja, pa Tone Žnidaršič, Pavletov, vsi iz Starega trga, dalje Rudolf Žagar – Malarjev iz Viševka, Franc Mlakar starejši – Mlakarček in Jakob Intihar – Ravšljev iz Loža, Alojz Strle – Jernejevec iz Kozarišč in še kdo, čigar ime je zdrsnilo v pozabo. Čisto na začetku je bilo pri petju tudi nekaj žensk – v tistem času je bil to torej mešani zbor, a le zelo kratek čas.

Pevci so se najprej naučili predvsem veliko partizanskih pesmi, s katerimi so nastopali na proslavah in jih peli na pogrebih. Članstvo zbora je v vsem času obstoja štelo nekako od petnajst do osemnajst pevcev, nekateri od njih pa so bili istočasno tudi člani cerkvenega pevskega zbora, ki ga je še v šestdesetih letih vodil organist Edvard Turk iz Loža, pozneje pa več drugih zborovodij in zborovodkinj. Starotrški cerkveni zbor se je okoli leta 1980 na nekem tekmovanju cerkvenih zborov v Cerkljah uvrstil med prve tri, o čemer je na velik ponos pevcev poročal celo radio Vatikan v svoji slovenski oddaji. Zmagovalec je bil takrat ptujski zbor mladih, študiranih fantov, ki so peli program s samimi latinskimi naslovi, drugi domači cerkljanski zbor, tretji pa je bil starotrški cerkveni, v katerem je bilo, kot rečeno, tudi veliko članov MPZ DPD Svoboda. Ludvik Ponuda se je MPZ DPD Svoboda pridružil leta 1956 za novo leto, 8. februarja tistega leta pa je imel z njimi že prvi nastop, že prej pa je bil tudi v cerkvenem zboru in tam ostal do konca svojega pevskega udejstvovanja.

Zbor DPD Svoboda se ni udeleževal pevskih tekmovanj, prvič ker jih prva leta ni bilo, oziroma so bila redka in drugič, ker so že tako porabili ogromno časa za svoje petje. Vsi so imeli družine, službe in vsaj košček zemlje, če že ne večje domačije. Tako so njihove družine morale prevzeti nase breme njihove odsotnosti, predvsem pa so si morali življenje zelo skrbno načrtovati, učinkovito organizirati in dobro izkoristiti vsako minuto. Ludvik Ponuda se spominja zelo značilnega dogodka:

»Treba je bilo iti pet na neki pogreb, doma pa se je telila krava. Vse je bilo napeto, tele naj bi prišlo vsak čas, a vseeno je bilo treba počakati. Ker pa brez tenorja zbor ni mogel nastopiti, sem oblekel pražnjo obleko in se pevcem naglo pridružil pri petju pred hišo pokojnega, potem pa stekel domov v hlev, kjer je bilo ravno treba pomagati teletu na svet. Ko je obležalo v slami, sem pustil domačim, da so ga obrisali in oskrbeli, sam pa zdrvel na pokopališče, kjer sem spet zapel z zborom pokojnemu v slovo …«

Slika je nastala po letu 1956, a je na njej še nekaj članov prve zasedbe zbora. Zagotovo so to Miloš Benčina, Alojz Strle, Lado Furlani, Jože Avsec in Jakob Mlakar.