Pisali smo že o spominih na MPZ DPD Svoboda Loška dolina, tukaj pa lahko nadaljujemo s še enim “živinorejsko -pevskim” dogodkom …
Pevec se je v svečanem oblačilu, pripravljen na petje ob pogrebu, znašel v položaju, ko se je v bližini telila krava, nikogar pa ni bilo, ki bi znal pomagati, tudi lastnik ne, le na pomoč je lahko klical, a nikogar priklical. Kaj je hotel možak, ki je dobro razumel stisko lastnika krave? Hitro je nase nataknil neko haljo in se za silo zaščitil, dal navodila in pomagal privezati tele, ki so ga potem potegnili na svet…odložil haljo, se naglo uredil in šel s kolegi prepevat na pogreb…
Včasih so pevci od sosedov slišali kakšno nekoliko zgroženo pripombo, češ: »Kako moreš iti k petju, ko sonce sije, dela pa povsod vse polno?!« Tudi doma so jim kdaj pa kdaj poočitali, da »ne znajo priti domov…« In plačilo? Stroškov je bilo kar precej: treba je bilo plačati pevovodjo, bencin, obleko oziroma vsaj srajco in kravato… Nekaj so zaslužili s petjem na pogrebih in zasebnih slavjih, nekaj je prispevala vsakokratna oblast, a je bilo še vedno veliko stroškov na njih samih – to je šlo v rubriko »konjiček« oziroma » petje za svoje veselje«. Včasih so bili deležni kake pogostitve, vsakih nekaj let so z lastno soudeležbo zbrali denar za kratek izlet…
Gotovo ni spomenika daleč naokoli, pri katerem ne bi vsaj enkrat zapel DPD Svoboda Loška dolina, saj so jih vabili na vse konce in kraje – preprosto zato, ker ni bilo veliko zborov, potrebe pa so vedno bile. Tako so obredli vso Notranjsko, peli pa tudi v Ljubljani, Kopru, Čabru, Ilirski Bistrici in kdo ve kje še vse. Nekoč so priredili koncert v Ribnici, kjer je tisti čas vladalo precejšnje kulturno mrtvilo kot še marsikje drugje. Predsednik Krajevne skupnosti je organizatorjema koncerta, ki sta ga obiskala, izrazil dobrodošlico, potem pa potožil: »Ne garantiram obiska… poskušali bomo napolniti dvorano z vojaki…« Ljudje preprosto niso bili vajeni hoditi na koncerte. No, takrat v Ribnici je MPZ DPD Svoboda vseeno imel prav dober obisk.
Ko je njihov nekdanji zborovodja Ivan Mercina leta 1965 slavil 80-letnico, je Stane Lavrič naročil čestitko zanj na ljubljanskem radiu, a ne le to: zbor mu je po radiu tudi zapel priložnostno pesem in vsi domačini, ki so vedeli, kaj se pripravlja, so napeto čakali pri svojih sprejemnikih, da bi bili deležni slovesnega trenutka. Za člane zbora pa je bilo tisto snemanje na radiu zelo poseben dogodek, v marsičem precej drugačen kot so si predstavljali, da bo.
Nekoč v sedemdeseth letih sta Stane Lavrič in Miloš Benčina v Stari trg povabila Slovenski oktet, ki je bil že takrat elitni slovenski pevski sestav. Koncert je potekal, kot vsi podobni dogodki, v starotrški kinodvorani. Bil je seveda izjemno lepo sprejet, tako da sta organizatorja povabilo Slovenskemu oktetu čez čas ponovila, a tokrat ni šlo tako gladko. Dve uri pred napovedanim koncertom so člani okteta izjavili, da na starotrškem odru ne bodo peli, ker ni dovolj akustičen. Kaj pa zdaj? Na hitro so šli preizkusit telovadnico TVD Partizan, ki pa je začuda zadostila kriterijem. Organizatorji – člani MPZ DD Svoboda – so na vrat na nos nanosili vseh vrst klopi in sedežev iz bližnje in daljne okolice ter usposobili novo prizorišče koncerta. Uspeli so pa le, saj je bilo v tistih dveh urah vse urejeno in je koncert lahko normalno potekal.
Moški pevski zbor DPD Svoboda Loška dolina nekje v sedemdesetih letih poje v starotrški dvorani na neki prireditvi, najbrž proslavi. Pevci so postavljeni pri stranskem vhodu v dvorani poleg odra.
Od leve :
- Ludvik Ponuda,
- Franc Kovač,
- Slavko Strle,
- za njim sta dva neprepoznavna pevca,
- nato Stane Mlakar, ki je po odhodu Viktorja Žnidaršiča nekaj časa vodil zbor,
- pred njim Vinko Zgonc, zelo skrben zapisovalec zborovih aktivnosti od leta 1982 dalje,
- zadaj Jože Žnidaršič,
- ob njem Jakob Intihar,
- s hrbtom proti dvorani je zborovodja Viktor Žnidaršič, Bajčkov iz Cerknice, ki pa je takrat živel v Grosupljem.
Na tem odseku:
- prvi z leve je Janez Ravšelj,
- poleg verjetno Marjan Modic,
- nato neprepoznaven pevec, mogoče Tone Vesel,
- sledi Tone Zgonc,
- s hrbtom proti dvorani mogoče Lado Furlani.
Viri:
- Ludvik Ponuda, Pudob, januar 2017, ustno
- Fani Truden, Sari trg, januar 2017, ustno
Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: domnevno okoli 1977
Avtor: ni znan
Zbirka: Vinko Zgonc
Skenirano: 21.1.2017
Oblika: fotografija
